Čudno se sicer sliši, toda Islamska država sploh ni največja težava, čeprav ves čas grozi z napadi. Kot diktatorska Libija in Irak ali talibanski Afganistan nikoli niso resno ogrožali Evrope, tudi samooklicana tvorba v Siriji sama po sebi ne ogroža vrednot stare celine. In če pomislimo dobro, je terorizem prestopil vrata Evrope, potem ko je politika odprla vrata muslimanom, ko so dopustili, da z migrantskimi valovi, od katerih je zadnji največji, prinašajo svojo teroristično in samomorilsko miselnost, ki je najbrž posledica nizkega inteligenčnega količnika, kar je značilno za ta del arabskega sveta.
Teroristi sicer prihajajo v Evropo, a večina jih je že tu, tukaj so se rodili, tukaj živijo, tukaj morijo v Alahovem imenu. In nikoli se niso toliko integrirali, da bi sprejeli evropske vrednote. Vojno imajo v krvi, fanatičnost tudi, pariška tragedija je prinesla samo novo dimenzijo: do zdaj so razstreljevali z eksplozivom v torbah, po novem imajo samomorilske jopiče. Materiali in tehnologija so evropski, enako kalašnikovke in strelivo. S pomehkuženimi in z občutljivimi Evropejci se tudi z lahkoto kosajo.
Zato je bil mazohističen odziv alkimistov multikulturnosti, levičarskih altruistov in antifašističnih aktivistov pričakovan. Držanje za roke, prižiganje svečk, objemanje in božanje po licih, polaganje rož, lepljenje francoske trobojnice na družbenih omrežjih, zapiranje oči, želje, da se sprejmejo novi migranti. Toda po samomorilskem pohodu muslimanov so patološka nagnjenja mirovnikov, trpečih za migrantsko-teroristično različico stockholmskega sindroma, dosegla novo raven absurda: dramatično so se v skupinah družili po pariških ulicah in peli, ne, ne boste verjeli, Oh Happy Day (O, srečen dan*). Uporaba tega gospela, normalnemu človeku v tistem trenutku popolnoma neprimernega, pravzaprav kaže na nrav levičarske strpnosti do »religije miru«, ki okupira celino, kolje po dolgem in počez, potem pa nenadoma postane žrtev »bele« Evrope.
Seveda, hudiča ni od nikoder, hudiča ne moreš videti, če miže nastavljaš drugo lice in poješ, da je srečen dan, ker si opran grehov. Malo čudno pojmovanje, a značilno za utopiste multikulturalizma. Morbidna ironija pa je, da so ljubitelji kalifornijske zasedbe Eagles of Death v Batacalanu nekaj trenutkov, preden so nanje prek kalašnikovk začeli gledati teroristi, peli Poljubite hudiča (Kiss The Devil): »Jaz bom ljubil hudiča, jaz bom pel njegovo pesem, jaz bom ljubil hudiča in njegovo pesem.« Hudič je z Alahom čez nekaj trenutkov prišel, skupaj sta uprizorila smrtonosno orgijo in se nato po ulicah družila z ljubitelji multikulturnosti. Res »srečen dan«. Do naslednjič znova in znova.