Strah? Kakšen strah, za božjo voljo? Ko človek že misli, da so levičarji potrošili že ves nabor mogočih in nemogočih oznak, privlečejo na plan strah, to pradavno, a povsem človeško čustvo. Eureka! Strah je vzrok vsem težavam! Pa ja. Z balkona ne bom skočil zato, ker me je pač strah, ker vem, da bom obležal s polomljenimi kostmi in možgani, raztresenimi po asfaltu. Pa sem zato strahopetec, kot samooklicani antifašisti žigosajo okoli sebe ljudi, ki se zaradi migrantov v svojem okolju ne bi počutili varno? Ene je pač strah pajkov, druge kač, tretje izpita, četrte prvega zmenka, pete migrantov. In pika. Strahopetno je v skupini posiliti žensko, kot so to počeli tujci v Kölnu, nikakor se ni strahopetno posilstva bati. Zato strah zagotovo ne more biti nekaj fašističnega, rasističnega, še manj hujskaškega, kar zadnje dni kot pokvarjena plošča ponavlja premier Miro Cerar. In žuga delavki v tovarni, materi, ki jo je zaradi migrantov strah za varnost hčera. Po drugi strani pa navdušenje nad »nedojebano« feministko, ki se pred imenom ponaša z dr., živi celo življenje na račun drugih, občina ji je dala stanovanje kot perspektivnemu kadru, je heroina, ker pljuva, taca, žigosa in pošilja policijo nad ljudi, ki jim pravi kmetje zarukani, in jih prezira, ker ne delijo njene empatije do migrantov. Je sploh kakšen dvom, kdo je tukaj »prasica parazitska«?
Strah je kvečjemu v obratni smeri. Parazite je strah, da bodo izgubili oblast in dostop do denarja davkoplačevalcev. Skušajo jih prepričati, da oni spodaj, neizobraženi in nesposobni, ne razumejo države, politike, njih, izobraženih, ki so poklicani, da odločajo o vsem. Paradoksalno je, da so taki »neizobraženi« ljudje na volitvah dovolj sposobni, da jih izberejo, po volitvah jim sposobnost odločanja odrečejo. Kdo je tu nor? Hvala Bogu, da je migrantska kriza ljudem dokončno odprla oči, da ljudje spoznavajo, da jih oblast, leva ali desna, prek davkov ves čas krade. In da je ta oboroženi rop šel čez vse meje. Težava je le, da so se ti domači in tuji zajedavci toliko razširili in razbohotili, da jih je že polovica tako ali drugače odvisna od dela in denarja drugih. Med njimi in nami je parlamentarna demokracija, so volitve, na katerih paraziti vedno glasujejo za tiste, ki ohranjajo razbohoteno državo. A lokalni upori proti migrantom vzbujajo upanje. Kažejo, da so se ljudje, ki živijo od svojih rok, otresli strahu do države, do strahovlade, ki izčrpava navadnega človeka. Migrantska kriza je zgolj vžigalna vrvica že prej tlečega upora proti tiraniji elit. Odštevanje se je začelo zdaj.
Tik tak, tik tak, tik tak …