Dostojanstvo je beseda, ki jo Aleksis Cipras in Janis Varufakis najpogosteje uporabljata. Za dostojanstvo bosta trpela, spet ga bosta povrnila Grkom, dostojanstvo ni igra, je upanje za vso Evropo, za dostojanstvo sta pripravljena krvaveti, zanj si je Varufakis pripravljen odsekati roko. Težava je, da si dostojanstva ne moreš namazati na kruh. In to je tisto, česar levičarji od bolivarske Venezuele, castrovske Kube in nepotistične Argentine do slovenske Združene levice, španskega Podemosa in grške Sirize nikakor ne razumejo. Očitno so preslišali eno najbolj citiranih izjav vseh časov, pod katero se je podpisala Margaret Thatcher – da ti v socializmu sčasoma zmanjka denarja.
Prav to se je zgodilo v Grčiji. Potomce Aristotela in Sofokleja je čakalo bridko spoznanje, da se bankomati ne polnijo sami od sebe, da v avto namesto bencina ne morejo naliti morske vode (ki jo imajo v izobilju) ter da vsakodnevne dobrine ne rastejo na drevesih. To pri sebi vedo tudi šefi Sirize, zato brez filtra med možgani in usti grozijo celo s tem, da bodo begunce z otokov, pozabljenih od bogov, spustili v središče Evrope. Za nalašč, ker jim (neoliberalna) EU ne da denarja. Ja, povsem so izgubili kompas, vladanje za vsako ceno imajo v krvi, zapisano v genih. Njihove ideje so ne samo iz vzporednega sveta, ampak iz vzporednega vesolja, ampak ljudje še kar nasedajo, dokler ne nastane kaos.
Da ne bo pomote. Cipras ni sam razbil Grčije, ni on povzročil njenega zloma, niti Varufakis ne, ampak več socialističnih vlad, ki so po padcu vojaške hunte leta 1974 vladale skupaj skoraj 30 let, se pravi tri četrtine časa. Siriza je samo zadnji poskus, da se v Grčiji ohrani socializem in privilegije, ki so prihajali od matere države pod budnim očesom levih elit. Vse to je dolgo ohranjala pri življenju prav Evropska unija, katere članica je Grčija od leta 1981. Desetletja popuščanj pred levičarskim ropanjem države in mižanj na obe očesi, ko so Grki v Bruselj pošiljali lažne in ponarejene bilance svoje države, je neizogibna in zanesljiva pot v propad. Cipras in Varufakis sta samo otroka teh razmer, tega lažnega tržnega gospodarstva brez vladavine prava, teh malih socialističnih lopovov, prevarantov in utajevalcev, ki sami sebi pravijo ribiči, mali trgovci, mikro podjetniki ali turistični delavci, sta zadnji krik pred dokončnim zlomom (ki mogoče ne bo danes, ampak jutri zanesljivo) ne samo Sirize, ampak marksistične doktrine, da je dovoljeno in pošteno ropanje zasebnega na eni in prerazdelitev na drugi strani. Ne, to ni nikoli delovalo, preveč je dokazov iz zgodovine in sedanjosti. Tudi sekanje rok ne bo pomagalo.