Oddaja Pogledi Slovenije, v kateri je osrednji del odigral Zoran Janković oziroma njegova sinova (kot gost je bil prisoten Damijan), je precej natančno pokazala, pred kakšno dilemo stojijo slovenski volivci v tokratnem predvolilnem času. Na eni strani se pojavljajo etablirane stranke s svojimi programi in liderji, na drugi strani kot resen pretendent na mesto novega mandatarja nastopa ljubljanski župan Zoran Janković. Paradigma, ki so jo sprejeli tudi njegovi (potencialni) volivci, je naslednja: res se je okoristil tudi sam oziroma skupaj s svojo družino, toda veliko je naredil za Ljubljano.
Pri tem je najpomembnejša beseda učinkovitost, ki se med drugim kaže v novem nogometnem stadionu, športni dvorani, urejenih ulicah, nabrežjih, garažnih hišah in mostovih. Da je Janković ob tem mesto enormno zadolžil, da so ob gradnji stadiona podizvajalci zaradi neplačil izgubljali živce, podjetja in celo življenja, je drugorazredna tema. Delavci so bili pri teh projektih potisnjeni v položaj novodobnih sužnjev, kar prav tako za mnoge ne pomeni nič. Kot jim ni pomenilo nič, da je bilo Jankovićevo družinsko podjetje Electa gradnje in inženiring v izrazito privilegiranem položaju ob poslih z Mercatorjem, kot jih ni zmotilo, da je podjetje njegovih sinov Volos, ustanovljeno prav v tem obdobju, vse prihodke dobilo prav od Mercatorja, za katerega je uvažalo kekse in druge izdelke iz Srbije in Črne gore. Prav tako se zamiži na obe očesi ob razkritju, da imata Jankovićeva sinova mnoga prikrita podjetja ter račune na Cipru, v Švici in kdo ve kje še. Spregledati se hoče, da so ta podjetja prikriti solastniki nepremičnin v Ljubljani, katerim Janković s spremembami prostorskih aktov spreminja njihovo vrednost.
Dr. Rajko Pirnat je opozoril na nesprejemljivost in nevarnost tovrstne učinkovitosti: kdor je bil za lastne interese učinkovit v nekem podjetju, ki ga je vodil, kdor je bil za lastne interese učinkovit v občini, ki jo je vodil, bo za lastne interese učinkovit tudi v državi, če bi jo enkrat vodil na mestu predsednika vlade.
Takšne učinkovitosti ne potrebujemo, saj nam bo sčasoma povsem sesula državo, kolikor ni sesuta že zdaj. Najpomembnejše pri odločanju o tem, koga bi radi videli na mestu premierja, bi morala biti njegova poštenost, etičnost, poudarja Pirnat.
Jankovićev tip vladanja je po mojem mnenju do zdaj največja nevarnost, ki je kadarkoli grozila samostojni slovenski državi. Upam si trditi, da večja tudi od napada jugoarmade na novorojeno državo, saj je ta prispeval h krepitev njenih institucij, Janković pa bi jih dokončno razsul, če bi mu le ponudili priložnost.
