Zoran Janković bi moral v pokoj, ne pa na volitve po še en županski mandat. »Najlepše mesto na svetu« je bilo že pred njim in bo tudi po njem. Nihče na političnih funkcijah pa ne sme biti nenadomestljiv. Dvanajst let, ko je na Magistratu, zanj očitno ni dovolj in bi rad županoval še en mandat. Jankovića, ki bo na novega leta dan dopolnil 66 let, glede na strukturo volilnega telesa v Ljubljani z županskega trona lahko odnesel le močen kandidat levo od sredine, a tega junaka tudi na novembrskih lokalnih volitvah ne bomo videli.
Dragan Matić, ki na zadnjih volitvah ni bil ponovno izvoljen za poslanca, pa ga zdaj Cerarjeva SMC pošilja v župansko tekmo, tak kandidat gotovo ni. Podobno kot tudi povsem neznani Smiljan Mekicar, ki ga kandidira zunajparlamentarna stranka Bojana Dobovška. Jankoviću se še najbolj tresejo hlače pred kandidatom SDS – poslancem Anžetom Logarjem, ki se je v prejšnjem mandatu proslavili v vlogi prvega parlamentarnega preiskovalca banksterjev.
Stranka SDS je po dolgih letih končno v boj za župana prestolnice poslala dobrega kandidata, ki bi bil gotovo dober župan, v marsičem boljši od Jankovića. Prestolnica bi z Logarjem za župana namesto šerifa dobila spodobnega in sposobnega politika mlajše generacije. Če bi Logarju uspelo poraziti Jankovića, bi bilo to (glede na njegov zapis na FB ob napovedi kandidature, da »na lotu lahko zadeneš samo, le kupiš srečko …«) res zadetek na loteriji.
Poslanec SDS in dolgoletni ljubljanski mestni svetnik kot perspektiven mladi politik s kandidaturo, tudi če bo na koncu poražen, nima kaj izgubiti. Če bo dosegel dober rezultat, bi lahko »za nagrado« bil tretji na listi SDS na volitvah prihodnje leto v Evropski parlament. Postati evropski poslanec pa si Logar že od nekdaj želi.
Spopad med Jankovićem in Logarjem bo tudi stvar političnega prestiža in še eno merjenje moči med Kučanovim Forumom 21 in Janševo stranko SDS, a ne samo na nivoju glavnega mesta, lokalne volite v Ljubljani bodo nekoliko zasenčile volilne obračune drugod po Sloveniji.
Na žalost pa razrez volilnega telesa in analiza podatkov lokalnih volitev v Ljubljani po osamosvojitvi kažeta, da realne možnosti, da bi kandidat desnice postal župan, niso ravno velike. Čeprav je Janković izgubil skoraj polovico vseh svojih volivcev (na prvih volitvah 2006 jih je bilo dobrih 82 tisoč, na zadnjih 2014 pa samo še nekaj več kot 46 tisoč), je bil kljub temu še vedno, kot vedno, za župana izvoljen v prvem krogu.
Na drugi strani pa so županski kandidati desno od sredine prejemali bistveno manj glasov. Še največ, več kot 31 tisoč, jih je prejel Anton Jeglič (SDS) v drugem krogu županskih volitev leta 1997, ko je v Ljubljani zmagala Vika Potočnik (LDS). Za primerjavo: Franceta Arharja je leta 2006 volilo dobrih 27 tisoč Ljubljančanov, Zofijo Mazej Kukovič in Mojco Dolinar leta 2010 skupaj dobrih 22 tisoč, za Damjana Damjanoviča leta 2014 pa jih je dalo glas manj kot 19 tisoč. Pomenljiv je še en podatek – na zadnjih lokalnih volitvah v prestolnici pred štirimi leti so tri pomladne stranke SDS, NSI in SLS skupaj prejele nekaj manj kot 18 tisoč glasov, od tega dobrih 10 tisoč SDS z Logarjem na čelu.
Volivci so Jankoviću v preteklosti že večkrat pogledali skozi prste in jih ni prav nič motilo korupcijsko močvirje, ki je v času šerifovanja nastalo v glavnem mestu.
Ne glede na vse te podatke se je Logar v župansko bitko proti Jankoviću odpravil z vso resnostjo. Ljubljančanom obljublja glavno mesto brez korupcije, upokojencem brezplačen javni prevoz …, a vprašanje je, na kako širok odziv bodo naletele vse njegove predvolilne zaveze. Volivci so Jankoviću v preteklosti že večkrat pogledali skozi prste in jih ni prav nič motilo korupcijsko močvirje, ki je v času šerifovanja nastalo v glavnem mestu. V skladu s tisto ogabno izjavo njegove vnete in kontroverzne podpornice Svetlane Makarovič, da »on ne grabi zase, temveč, kot se reče, pola sebi, pola šarcu daje«.
Dejstvo je, da je Janković kljub kazenskim postopkom in obtožnicam še naprej eden najbolj nedotakljivih politikov v državi in se zato ni bati, da bi ga pred volitvami, denimo, aretirala policija. To, kar se je zgodilo s prisluhi v zadavi farmacevtka, se lahko pripeti le v državah, kjer je celotna veriga pravosodja, od policije do sodišč, politično kontaminirana. Jankoviću Ljubljane v upravljanje niso zaupali samo volivci, to je storil tudi nekdanji predsednik države in partije Milan Kučan, ki velja za njegovega političnega botra, izročil mu je ključe Magistrata in tako prepustil politični fevd v prestolnici, kjer z močno politično zaslombo lahko počne tudi tisto, kar drugim ne bi bilo dovoljeno.
A dejstvo je, to moramo priznati, tudi če Jankovića ne maramo, da je v 12 letih županovanja v Ljubljani naredil veliko več kot vsi njegovi predhodniki od osamosvojitve naprej. Operativnih sposobnosti vsem mahinacijam navkljub mu ne moremo odreči. Bi pa tak šerif, kot je nedavno dejal libertarec Tomaž Štih, potreboval nekoga, ki bi nadzoroval finančne tokove pri mestnih investicijah.
Potem ne bi bilo na pol zgrajenih Stožic in kupa oškodovanih (pod)izvajalcev, razpok na obnovljeni Gosposvetski cesti ali diletantsko položenega asfalta, kot bi se človek vozil po kolovozu, na Zaloški v Polju, pa še kake druge packarije tudi ne. Pa Ljubljančani bi bili gotovo manj zadolženi.