Mafijski šef iz Murgel lahko mirno krši slovensko ustavo vse od njenega nastanka, od 23. 12. 1991. V prvem členu so takrat zapisali: »Slovenija je demokratična republika.« Murgeljski »boter« se je tisti dan, ko je bila ta ustava sprejeta, takoj zavedel, da to pomeni zanj in za njegove prijatelje lustracijo. Ker jim takrat nihče v Sloveniji ni pokazal vrat, so pač ostali pri hiši kot kakšni pretepenci iz časov diktature. Tudi vsi drugi, ki so samo zamrznili mafijsko rdečo knjižico v letu 1990 in jo doma hranijo kot Sveto pismo, so soodgovorni, da je Slovenija po 27. aprilu, po Stožicah znana kot približno toliko demokratična, kot sta ljudski Kitajska in Severna Koreja. Pri tem pa jim štango drži 200 tisoč podkupljenih državljanov, med katerimi se večina deklarira za kristjane. Ostala je samo peščica nepokvarjenih, medijsko nezavedenih, stabilnih in socialno neodvisnih, svobodnih ljudi te dežele, ki nemo kažejo izhod. Sistem korupcije, ki se iz ere socializma uspešno ves čas prenaša iz roda v rod, se ni nikoli prekinil. Čakali smo na Bruselj, da bi si »trojka« še pred pripeko izbrala za svoj dopustniški kraj to našo najbolj skorumpirano državo Evrope.
Pa nas je presenetil papež Frančišek, ki kristjane te dežele od srede, 31. Julija, naproša, naj molimo za nove škofovske poklice, predvsem za novega škofa v Ljubljani, Maribor namreč še vedno uživa Slomškov moralni kapital. Za Ljubljano bo zelo težko izmoliti moža, ki ne bo nikomur nič dolžan, ki ga ne bo na škofovski stol postavil noben lobij ali hunta; takšnega, ki bo imel »jajca« in takoj in učinkovito reševati najbolj žgoče težave Cerkve; ki bo vrgel iz Cerkve preprogo, pod katero se venomer kot prah nalagajo hudičeve ličinke; človeka, ki bo dal jasno vedeti, da v Cerkvi ni nedotakljih oseb in dvojnih meril, kar se tiče moralnih vrašanj, pravičnosti in poštenosti, ki bo porezal tumore; škofa, za katerega ne bo na prvem mestu finančna oz. materialna plat škofije, brez prodajanja odpustkov tajkunom, klanjanja ter rokovanja s svetnimi oblastniki. Metropolita, ki bo naredil konec negativni kadrovski selekciji v naši družbi in bo živel geslo: »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse drugo vam bo navrženo.« (Mt 6,33) Potrebujemo svetnika, svetilnik, ki bo dober kot sv. Miklavž, po katerem se imenuje ljubljanska stolnica.
Katoliška cerkev na Slovenskem je pristala na čereh getoizirane skupnosti kristjanov. Trojanski konj demokratičnega socializma oz. sodomski greh se pridno zaletava v to petrinsko, najbolj prekaljeno ustanovo vseh časov. Ko je že videti, da jo bo hudič vzel, se ta lepa gospa spet pobere in gre naprej. (prim. Lk 22, 31–32) Imamo sto tisoč mladih kristjanov, ki so se 18. maja 1996 sončili v Postojni, pa jih je zelo težko opaziti na prvi strani verskga tednika Družina. Ta podmladek nosi v svoji notranjosti načrt Cerkve na Slovenskem, ima najnovejši božji garmin (Ezk 36, 26), vendar brez možnosti vidnega soodločanja v življenju Cerkve. Zato Ljubljana resnično potrebuje novo evangelizacjio, stalni misijon, potrebujejo ga ljubljanska škofijska kurija, verski mediji, škofijski uradi, semenišče …
To je povabilo, da si v metropoli nalijejo čistega štajerskega vina, da se ga tam skupaj napijemo. (prim. Apd 2,13) Nekoč smo kot pubertetniki plesali v prav tisti cerkvi, kjer je pred nami Viba film snemal Kekca in Poletje v Školjki. Kmalu po tistem plesu sem začutil, da se mladost med kristjani na Slovenskem ne spoštuje, ampak se zatira. Tudi novih duhovniških poklicev je manj zaradi bolezni »invidie clericorum«, ki jemlje voljo mladeničem, da padajo in se le redki poberejo. Čas ustrahovanja in lojalnosti pred 1990. je pustil svoje sledi na kristjanih, ki so mnogi ob nedeljah pri maši, med tednom pa živijo, kot da Boga ni. Pristajati na gnile kompromise s hudičem, to se nikoli ne izzide. Ne moreš biti napol pošten ali napol noseč. Graditi mostove med Bogom in Hudičem je nesmiselno. Podkupljen kristjan je gnusoba Gospodu.
Zaradi negativne kadrovske selekcije v družbi in Cerkvi je sposobna mladina vzela pot pod noge, zapustila domovino in posledično otopela v veri svojih očetov. Ker so starci mlademu človeku dali občutek, da mora ugajati oz. »nekam« lesti, da bo lahko uspel v življenju, smo danes tam, kjer smo, v zadnjici. Velja pravilo: kmetijo mora kmet še pravi čas dati svojemu nasledniku. Mlad človek, ki je odrasel v tej kvazidemokraciji, ima dovolj ugajanja in odvisnosti od nekoga, ki ga kupuje za drobiž.
Za tisto, kar pošteno naredi, pričakuje tudi pravično nagrado, ki jo doma zamanj čaka, zato gre drugam. Večina kristjanov tudi nostalgično gleda na čas, polnih egiptovskih loncev mesa, kar pomeni blokado v dialogu s sodobnim svetom in medgeneracijsko povezanostjo. Vsesplošno nagrajevanje kot metoda za uravnilovko in enakost v družbi je velika neumnost te dežele. Cerkev ne more biti alternativa sodobni družbi, če ima v svoji sredi ljudi, ki ščitijo interese raznih lobijev, ki nimajo nobene zveze s Kristusovim evangelijem in omogočajo, da velike ribe žrejo male. 7. člen naše ustave pravi, da je delovanje verskih skupnosti svobodno.
To je izvedljivo takrat, ko si upamo najprej sami pogledati v ogledalo in se urediti, si privoščiti pedikerja, frizerja, zobozdravnika, krojača … in ne samo tarnati, da so za naš slab videz – medijsko podobo – krivi drugi, ker nas ne vidijo tako lepih, kot smo sicer. V Cerkvi ni demokracije, ampak je dialog. Če je med kristjani dialog na mrtvi točki, potem njegovo vlogo prevzamejo mediji, predvsem tisti, ki že pregovorno niso naklonjeni RKC. Zato smo se že kar preveč navadili na Cerkev kot del črne kronike medijskega poročanja. Trenutno so medijsko popularni le tisti njeni kleriki, ki so že inventar pri poročanju o vnetju slepega črevesa Cerkve in nam ne ponujajo nobene alternative.
Prijatelji ustanavljamo kapitalsko družbo Zvon 3, ki nima nobene zveze z denarjem. Njen glavni kapital je človek. Pogoj za članstvo je samo eden: da si svoboden in lahko vsakomur v vsakem trenutku pogledaš v oči, da si popolni lastnik svoje duše, ki še ni prodana. Poslanstvo Zvona 3 je v tem, da bomo »mlade ribe« iz umazanega spodnjega toka Save in Drave nosili k izvirom, kjer je čista voda, brez fekalij.
