Najprej so vse moške, ki so nastopili proti komunistični ideji, barbarsko likvidirali. Nato so začeli zverinsko preganjati še zadnje moške med samimi komunisti, ki so še razmišljali s svojo glavo. Kot piko na i so leta 1952 z notranjih sten javnih zgradb odstranili križ oz. Kristusa in namesto njega postavili portret »rdečega telička«, ki sliši na ime Josip Broz Tito, kot sredstvo za kastriranje moškega sveta na sončni strani Alp. Klavca iz Kumrovca so mu postavili za model očeta. Od takrat hodi pod Triglavom moški svet kolektivno brez kompasa, brez jasne orientacije. Do leta 1990 je lahko moški prišel do boljše službe le, če je bil član zveze komunistov. Tam pa je bil pogoj, da se distancira od Cerkve. Zveza komunistov se je zaradi tega nenaravnga pogoja kmalu spremenila v klub bedakov in konjev.
Cerkev je namreč v načelu najprej družina. Oče, mama, otroci, to je začetek Cerkve. Biti proti temu, je biti skregan z zdravo pametjo. Komunizem je lahko moški svet pridobil za svojo neumno idejo le na silo, zato je tudi med Slovence moral posejati plevel, napačno definicijo Cerkve oz. družine. Za komunizem je bila Cerkev le duhovščina oz. kler, kar je zmotno. Zdenko Roter je bil tisti, ki je v Udbi skrbel za zatiranje klera, zato se že po malem zaveda, kako mimo je streljal, ker je bil prepričan, da bo Cerkev po deratizaciji duhovščine krepnila. V času zatiranja vsega, kar je dišalo po Cerkvi, so komunisti ponoči množično nosili otroke h krstu, da jih ja ne bi odkrila komunistična elita. Zato so njihovi otroci še danes vsi malo puklasti, saj je to nočno prenašanje v nahrbnikih na mnogih otrocih pustilo trajne posledice. Tudi na velikonočni ponedeljek je bila večina komunistov zelo prehlajena, saj so na veliko noč vsi na skrivaj, v hladnih kleteh jedli velikonočni žegen: šunko, hren, potico, jajca.
Leto 1990 je za Slovence prelomno, kot je bilo za kristjane prelomno leto 313, ko je prišlo do verske svobode, ko je minilo več desetletno preganjanje Cerkve oz. kristjanov, ko se je, čeprav s figo v žepu, zgodila maša v Kočevskem rogu. Značaj pokvarjenih moških je sicer postal tudi po letu 1990 vse do danes dominanten. Skoraj 40 let klanjanja rdečemu teličku Josipu Brozu Titu je mnogim pustilo neizbrisne posledice, ki se kažejo v kastriranem moškem svetu, ki je vodljiv in apatičen, ki živi v neki nostalgiji po lažni preteklosti. Hvala Bogu, obstaja pa peščica rodovitnih moških, ki se niso prodali, ohranili so svojo čast, svojega mišljenja ne spreminjajo glede na veter – so prihodnost te dežele. Upanje umre zadnje.
Moški je po svoji zdravi osnovi varuh, varuh svetega, življenja, žensk in otrok. Vsi politični sistemi, ki pobijajo ženske in otroke, pomenijo barbarizem. Naš barbarizem si je svoj spomenik ustvaril v rovu svete Barbare. Pohabljeni moški, ki jih srečujemo na vsakem koraku, imajo veliko krizo identitete. Tako imenovani mamini sinčki rastejo kot gobe po dežju. Fantje potrebujejo vzgojo očetov, a jih med letomoma 1945 in 1990 ni smelo biti. Moški so v svojem bistvu 80-odstotno na razpolago človeški skupnosti, 20 odstotkov pa je nemenjenega za gojitev odnosa z Gospodom oz. spoštovanju Resnice. In tega se moraš naučiti v deški dobi, spoštovati tisto, kar je sveto. Slednje moškemu pomaga do moralne razsodnosti, do oblikovanja vesti, do največje pridobitve, da se sam po sebi zaveda, kaj je prav in kaj narobe. Če moški svojih 20 odstotkov, npr. v zakonski skupnosti, podari ženi, je v družini copatek. Ženska mu namreč ne more nadomesti odnosa do Gospoda, ona lahko ima svojih 80 odstotkov in pika. Uboge ženske, ki imajo duhovno nerodovitne moške ob sebi. Srečni fantje, ki imajo očeta, ki zanje moli, ki ima odnos do Gospoda.
O, ko bi lahko zanje nekoč rekli, da jabolko ni padlo daleč od drevesa. Bog je moškega posebej poklical k duhovniški službi, to je k iskanju načrta Boga za človeško skupnost. V družini je vsak oče družinski duhovnik, kot sv. Jožef izpolnjuje naročilo Boga za svojo družino. Vsak barbar, ki je izključil Boga iz oblikovanja človeške skupnosti, je postal slej ko prej nočna mora za vse črve. Morala in etika brez Boga je larifari. Čeprav se je en steber Cerkve oz. moško duhovno plat zatiralo in zanemarjalo vse do leta 1990, lahko pričakujemo duhovno pomlad, prinaša jo tisti moški, ki svojo ženo osvaja vse življenje. Tudi cerkvena institucija ima težave z iskanjem kadrov za duhovniški poklic. Ni le celibat kriv za pomanjkanje duhovnikov. Homoseksualcem je z razlogom prepovedano opravljanje duhovniške službe, zato jih škofje tudi ne smejo posvečevati. Duhovniška služba je v osnovi klic. V duhovniški identiteti se v bistvu kaže moška identiteta. Ni naporno biti moški v tisti družbi, ki je odprta resnici. Cerkev ima Očeta in Sina in Svetega Duha, brez katerega ne bo uspel noben pastoralni načrt. Oče ima rad svoje sinove in hčere takrat, ko ima rad njihovo mamo.