Čisto druga zgodba je v ozadju rdeče zvezde, ki se pojavlja na praporih našega preživelega komunizma. Ta simbol se je izpraznil. Rdeča zvezda je postala eden izmed sinonimov za genocid. Novi srbski predsednik Nikolić pravi, da v Srebrenici in Vukovarju ni bilo genocida. Turški predsednik Erdogan pravi, da nad Armenci ni bilo genocida. Iranski predsednik Ahmadinedžad pravi, da nad Judi v Auschwitzu ni bilo genocida. Naš predsednik Türk se mora po diktatu botrov delati, kot da v Hudi Jami ni bilo nikoli genocida, da so se ljudje tja sami zazidali.
Kdo bo torej otrokom povedal resnico? Slovenske šole so šolski primerek tega, da je šolski sistem prilagojen učitelju in ne otroku. Zgodovina Pirjevcev in Repetov ponuja rdečo zvezdo v kombinaciji z materinim mlekom. Janković je historično gledano ravno prav brezobrazen, da bodo težko našli kakšen boljši nadomestek, ki bi ta rdeči simbol znal bolje javno poveličevati. Z uvajanjem Titove ceste se je enkrat že podpisal pod rdečo zvezdo, kot bi se polulal na vse žrtve, ki jih je ta mrtva zvezda žrtvovala neznanemu bogu smrti. Manjkal mu je le še korak do tega, da bi kot novodobni Kidrič začel na sestankih kričati: »Likvidirajte!« Razumljivo, za naše levičarje se je vse začelo leta 1945, začetek nove dobe, novega štetja let. Brozova civilizacija barbarizacija šteje 67 let njihovega štetja. Kot da smo bili pred tem Slovenci trdno v kameni dobi, s komunizmom pa se je začela zlata doba kreditov, ki je postala pojem blaginje in večnega miru. Manjka le še to, da si kot levičarski Grki zapojemo pesem Kaj nam pa morejo. Če si danes Grk in komunist, še ne pomeni, da lahko kradeš.
Po zgledu Jugoslovanov, to je tistih Slovencev, ki so z eno nogo še kar v bivši Jugi, je komunistični sistem nekaj pozitivnega. Tako je na dlani pomen imena stranke Pozitivna Slovenija, ki poveličuje vse, kar je projugoslovansko (1945–91) kot pozitivno, dobro in koristno. Komunizem obravnavajo kot nekaj dobrega oz. najboljšega za hlapčevske Slovenclne. Komunist v Grčiji ali pa pri nas živi tako, kot da mu je ves svet nekaj dolžan. Živel bi rad lagodno, na kredo. Tito uradno ni imel nobene plače, tudi Janković dela najbrž vse na prostovoljni bazi. Toda po smrti dobrodušnega jugo diktatorja so na njegovem švicarskem bančnem računu čudežno našli samo dve milijardi dolarjev.
Nečisto seme maršalovih učencev se uspešno prenaša iz roda v rod, samo da se zdaj ne nosi več premoženja v hladno Švico, ampak na vroči Ciper. Titovi omladinci so večni proračunski pitanci. Davki so njihova domena. Kot njihovi dedki in očetje so navajeni s tujimi rokami kače lovit. Njim ni treba jesti drobtinic in si na steno nabijati sliko Ivana Krambergerja z napisom: »Ivek, kdo te je ubil!« Zakone so si tako napisali, da te lahko »nategnejo«, pa bodo na koncu dejali, da je vse to v skladu z ustavo. Toda če nekomu nekaj ukradeš in daš drugemu kot socialno pomoč, ali je to pošteno? Rdeča zvezda je prvotno simbol klavcev, nato pa še lažnivcev in tatov, medtem pa je Tito postal kralj lenuhov, ki so navajeni živeti na tuj račun. Običajni ljudje v komunizmu so bili pa tako podobni Baričevičevim psom, ki jim je lastnik vse omogočil, celo počitniške hišice na Javorju s klimatskimi napravami. Strah se jim je zalezel globoko v kosti. Zato je govoriti mlademu rodu o komunizmu kot o pojavu čiste dobrote skrajno perverzno.
Strici iz ozadja niso zaman ustanovili nekaj mesecev pred lanskimi parlamentarnimi volitvami zmagovite stranke Pozitivna Slovenija, zato da bi ta stranka poudarjala, vse kar je pozitivnega za naš narodu naredila Katoliška cerkev v imenu Križanega. Ker pa sta križ in rdeča zvezda kot voda in olje, se tako kot se je stranka Zares spremenila v Zahec, tudi Pozitivna Slovenija spreminja v negativno. To pa zaradi tega, ker mora ta stranka opravičiti vse, kar se je v imenu rdeče zvezde delalo v letih 1941–1991–2012, in oprati slabo vest stricev, ki se počasi poslavljajo s tega sveta. Nemogoče je danes opravičiti kakršnikoli genocid nad nedolžnimi. Zato imamo veliko priložnost, da kot civiliziran narod damo pobitim žrtvam komunizma spet status človeka, saj nam vendar vladajo spet ljudje in ne boljševiki. Zdaj umrle ljudi pokopavamo in jih ne mečemo več v rudniške jaške in razna kraška brezna – mogoče to delajo samo še na MMC-portalu. Oni, ki jih zgodovina imenuje sodelavce okupatorja oz. izdajalce naroda, so bili izbrisani iz zgodovine našega naroda. Ne bodo nam dali miru, dokler jih ne bomo priznali za ljudi.
Mediji nas prepričujejo, da je še »pozitivno« naprej v prihodnost šlepati totalitarno dediščino, od katere res nihče nima več koristi. Vrhunce komunizma lahko doživiš le še na kakšni paradi ponosa ali pa v Baričevičevi garaži. Žalostno je doživeti partizanski pogreb. Vakuum, ki ga pušča za sabo rdeča zvezda, jemlje in ukinja spoštovanje človeškega življenja od njegovega spočetja do naravne smrti. Zato je ta simbol smrti dobro odnesti čim prej na deponijo visoko radioaktivnih odpadkov deset klafter pod zemljo. Zanikanje desetih božjih zapovedi se človeku vrača kot bumerang. Sv. Mihael s svojim imenom, »Kdo je kakor Bog?« govori, da se kompromisi s hudičem nikoli ne izidejo. Zato se ob dnevu državnosti Bogu zahvalimo za dar domovine in za ljudi, ki so tudi pod rdečo zvezdo darovali življenje. Zahvala naj bo za vse, ki svetijo iz naše zgodovine kot svetle zvezde poštenosti in pravičnosti za prihodnost našega naroda.
Iz teh semen križa, ki jih je rdeča zvezda položila v zemljo, se rojeva novo drevo življenja z imenom sočutje. Sladke sadeže tega drevesa bodo uživale družine, očetje, matere in otroci. Rdeča zvezda se je kot Sizif trudila odstraniti križ iz šol, uradov, gostišč, domov … nato je prišla tudi do velikega spoznanja: Stat crux, dum volvitur orbis – Svet se vrti, a križ stoji. Kar v prevodu pomeni, rdečo zvezdo si je izmislil ubogi človek, križ pa nekdo drug.