V slovenski zgodovini nimamo kraljev in kraljic, nimamo carjev in caric, imamo pa kneze in kneginje. Imamo Tino Maze, ki je naša kneginja. Srednjeveški knežji prestol se bo na Koroškem spet zasvetil v vsej krasoti. Avtoriteta najboljše smučarke na svetu vzbuja spoštovanje do njene domovine, v kateri očitno rastejo še neodkriti talenti. Andrea Massi je prebudil izjemen smučarski talent, ki se ne zadovolji s povprečnostjo. Tina Maze tako močno štrli iz uravnilovke, na katero je Slovence obsodil maršal Tito, da zaradi njenih smučarskih uspehov nič več ne bo tako, kot je bilo. Tina se je rešila odvisnosti od dnevne politike v Sloveniji. Tina se je rešila medijskih hijen, ki so ji hotele vzeti dobro ime v času, ko se je osamosvajala od vseh eksistenčnih odvisnikov Smučarske zveze Slovenije, tipa Tone Vogrinec, ki je soustanovitelj Foruma 21. Tina Maze se smuča mimo generalnega državnega tožilca, mimo predsednika vrhovnega sodišča, mimo predsednika sodnega sveta, mimo predsednika protikorupcijske komisije, mimo varuhov človekovih pravic in drugih, ki to družbo držijo v šahu in jo izčrpavajo. Ena lastovka pa še ne prinaša pomladi. Od legendarnih časov karantanskih knezov in kneginj se je vse do danes naš slovenski svet duhovno napajal v krščanstvu. Starim Grkom v Korintu je pomagala iz recesije stopiti evangelska beseda: »Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli.« (1 Kor 9,24)
Kdo so ljudje, zaradi katerih sem ponosni Slovenec? Shizofrenija, ki jo vzdržujemo pri ohranjanju lažnega zgodovinskega spomina zadnjih 70 let, je mojo generacijo pohabila do te mere, da lahko govorimo o duhovnih tetraplegikih. Zaradi te pohabljenosti si moški ne upajo prevzemati odgovornosti niti za svojo družino, zato v večini najrajši živijo na »kuruzi«. Kaj šele, da bi si moški svet upal prevzeti odgovornost za širšo družbo, zato se umetno ustvarja sovraštvo do Janše, ki je tej slovenski moški pohabljenosti napovedal »ozdravljenje«. Imamo zdravljene alkoholike, ki še vedno pijejo alkohol. Poznamo zdravljene narkomane, ki še vedno uživajo substance. In imamo zdravljene moške, ki jim doma še vedno na steni visi podoba maršala Tita. Vzdrževati pozitivno podobo največjega morilca nad Slovenci, Josipa Broza Tita, je perverznost najnižjega ranga. Društvo anonimnih titofilov potrebuje pomoč zavoda za razgradnjo komunističnih odpadkov v Sloveniji. Ta zavod ima v statutu opredeljene glavne naloge: podrtje »zlatih telet«, to je podob lažnih junakov Tita, Kardelja, Kidriča … Tujci v deželi se sprašujejo, zakaj imamo ulice poimenovane po ljudeh, ki so se štiri leta skrivali v hosti. Dejansko jim nihče ne zna dati odgovora, niti tisti ne več, ki so te ulice poimenovali, saj umetno ustvarjene junake niti otrokom ne moreš več približati. Vsa civilizirana Evropa ima na svojih vojaških pokopališčih postavljen civilizacijski simbol: križ. Pri nas pa so pravico do križa ukradli že tistim žrtvam vojne, ki so se borili na »pravi« strani, in na njihova grobišča pritrdili zmazek, rdečo zvezdo.
S pomočjo rdeče zvezde pa se kadruje v pravosodju: hči morilca prekmurskega duhovnika Danijela Halasa je še vedno zaradi »zaslug« svojega očeta sodnica vrhovnega sodišča. Človek, ki uteleša slovensko mentalno shizofrenijo, ki je v dneh mojega rojstva preganjal duhovnike, ker so na mesto nasilno umorjenih ljudi postavljali križ, civilizacijski simbol, ta je za nagrado postal generalni državni tožilec. Človek, ki je odbiral junija 1945 v škofovih zavodih, kdo ima pravico živeti in kdo bo moral umreti, je bil prvi varuh človekovih pravic v samostojni Sloveniji in pred nedavnim postal častni občan glavnega mesta Ljubljane. Udbovcema Zemljariču in Gorencu še na sodiščih ni uspelo dokazati, da sta bili nemška nacionalsocialistična SS in slovenska komunistična Udba dobrodelni organizaciji; vse bolj kaže na to, da sta se obe izvalili iz hudičevega gnezda. Bankirjem je ušel podatek, da je trojka Bratušek, Čufer, Jazbec dokapitalizirala slovenske banke za samo 600 milijonov preveč. Brezmejno in brezsramno norčevanje iz ljudstva se torej mirno nadaljuje.
Če hočemo kot narod obstati in oditi iz začaranega kroga, v katerem smo se znašli, bomo hočeš nočeš sprejeli evropske civilizacijske simbole, med katerimi je najprej modra Marijina zastava z 12 zvezdami, ki simbolizira apostolski zbor. Evropska zastava je simbol, ki je nastal na podlagi Svetega pisma. (Raz 12,1) Tudi naša nacionalna zastava ima svojo biblično razlago. Rdeča barva govori o tem, da je slovenski narod, po judovskem, tisti, ki ima v Evropi v 20. stoletju največ mučencev. V središču zastave je modrina, ki nas predstavlja kot Marijin narod. Bela barva govori o krstu naših karantanskih knezov Gorazda in Hotimira. Grb je sicer moderno skrpucalo, govori pa nam o našem Sinaju, o sveti gori Triglavu, na kateri bom začel deliti podobice desetih božjih zapovedi, ki veljajo tudi za naš narod. Valovi sinjega Jadrana in številnih slovenskih rek simbolizirajo Rdeče morje in reko Jordan. Tri Davidove zvezde celjskih grofov na vrhu pa govorijo o pečatu, ki ga je dalo krščanstvo slovenskemu narodu; ta pečat je neizbrisen, četudi nekateri spreminjajo samega Prešerna, ko na državni proslavi »naključno« iz njegove Zdravljice izpuščajo besedo Bog: » …dókaj dni naj živí Bog, kar nas dobrih je ljudi!«
Balkanska mentaliteta, ki si hoče v Sloveniji pridobiti domovinsko pravico, se je naveličala posiljevanja Slovencev z bratstvom in enotnostjo. S sežigom vseh Titovih podobic in zastav z rdečo zvezdo bo prekletstvo našega naroda odvrženo tja, kamor spada, na smetišče zgodovine. Ta sramota lažnih junakov počasi crkuje, ampak crknila pa bo. Naše duhovno oko je zazrto tja, od koder prihaja svetloba: ameriški otroci se morajo naučili slovensko himno v čast pravim slovenskim junakinjam, zaradi katerih smo ponosni, da smo državljani Slovenije. Edina stvar, ki se je ne da preklicati, je resnica. Sneg pokrije zemljo, sneg pokrije kosti, sneg pokrije luknje na cesti. A potem pride trenutek resnice, ko sneg skopni. Tina Maze bo ostala kneginja tudi potem, ko se bo začela pomlad. Zdaj ima že vse medalje, ki si jih je želela, potrebuje še eno, največjo: prstan na roko, ki ji ga bo nadel knez.