Gre za vprašanje onstranstva. Smrt je gotova, ura negotova. Smrt je za vsakega človeka razpotje. Nihče te po smrti ne bo nikamor tiščal, trenutno menda imamo Slovenci možnost samoizbire, kje si želiš pristati v onstrastvu: ali poleg Adolfa, Tita in Benita ali poleg njihovih mučencev. Med temi tremi in onimi drugimi je v onstranstvu velik prepad. (prim. Lk 16,26) Titovi lažni preroki vas pridno vozijo žejne čez vodo; posejani po vsej deželi, v vseh porah družbe: največ jih je v pravosodju, potem v medijih, bančništvu, politiki, zdravstvu, šolstvu, vojski, policiji, celo znotraj cerkvenih zidov lahko kakšnega najdete. Govorijo si avantgarda. Laž jim je za pastirja, povezuje jih oče laži, hudič, ki zelo zelo domiselno vodi večino v večno smrt, in nezavedno sledijo množice. V nekdaj Titovem Velenju je danes najbolj obiskana kavarna Lucifer. Slepec slepca vodi v jamo. Smrtni greh Titovih prerokov je le eden, glavni in izvirni: odpadništvo. Odpadniki te sekte bodo razdrli Titove oltarje, ki bodo nekoč kot razvaline v opomin tistim, ki zavaja ljudstva. Laž, umor in kraja niso podstat države Slovenije.
Začelo se je z mučenci Benita na Primorskem takoj po letu 1920, z Anschlusom je Adolfo leta 1938 takoj začel krčiti Koroško, po letu 1941 pa je kot hudičev posinovljenec prečesal vso deželo. Ko naši živi predniki niso še niti pokopali vseh Slovencev, ki sta jih ta dva pomorila, je že udaril tretji in zadnji: kot cunami po 9. maju 1945 se pojavi še naš dragi tovariš Tito. Po povelju tega morilca med morilci in njegovih dveh psov Kardelja in Kidriča, je Slovencev in Slovenk ležalo mrtvih, kot bi kdo posekal velikanski gozd na frato. Strah in trepet sta se zalezla v kosti tistih, ki še niso bili niti rojeni. Zločin brez zločincev je do leta 1990 prekrivala zločinska organizacija Zveza komunistov Slovenije.
Angleški vojaški vrh si je pilatovsko umil roke ob koncu druge svetovne morije: poslal je direktno v smrt 100 tisoč ljudi. Najbolj mehak in srčen narod pod Alpami je okupirala ena peščica barbarov: Kardelj, Kidrič, Ribičič, Maček, Zemljarič, Ertl, Bavcon … in vse do danes ga držijo v šahu. Med te barbare spada, po 9. maju 2015 čisto brez sramu, tudi prvi predsednik republike, Milan Kučan. Smili se mi le gospa Štefka, ker spi poleg barbara.
Rdeča zvezda je satanov simbol, znamenje največjih barbarov v zgodovini človeštva, surovežev, ki z moškim šovinizmom gledajo na žensko kot igračko, ki jo vzameš, uporabiš, nato pa zavržeš, najboljše kar v Barbarin rov, kjer nato z betonom narediš 11 pregrad, v praznem upanju, da se tvoja moška ničvrednost ne bo nikoli razkrila. Po umoru ženske pokradeš premoženje njenih staršev. Nato poimenuješ po sebi ceste, ulice, trge. Svojo moško šovinistično družbo pa celo razglašaš za herojsko. Zlorabljaš pravosodje do onemoglosti, zato da bi še 100 let zagovarjalo tvojo pritlehnost, ki je ogabna. Nazadnje pa praviš: »Pustimo preteklost, glejmo v prihodnost!« Bedak. To noč bodo zahtevali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo? (Lk 12,20) In celo nekaj žensk si prepričal k sodelovanju, da umažejo nedolžne duše otrok z barbarsko rdečo zvezdo, kot npr. ravnateljica OŠ Jurija Dalmatina v Ljubljani na dan Evrope. Maša za še ne rojene otroke je v KC v Ljubljani prepovedana, tudi v zdravstvo se je po tolikih letih pranja možganov naselil duh rdeče zvezde oz. simbol smrti, še Radan je bolj nedožen proti tistemu, ki je prepovedal to mašo. Sprenevedanje se bo po medijih, ki imajo rdečo zvezdo za statusni simbol, seveda brezmejno nadaljevalo, toda ne v nedogled. Film bo enkrat enostavno počil. Sledil bo srečen konec.
Rojen sem v letu 1977, ob koncu novembra, menda ravno na tisti dan, ko je v Lajšah nad Cerknim današnji generalni državni tožilec Fišer »ukradel« nedolžnim žrtvam križ. Nikoli ni obžaloval te sramotne kraje. Ukrasti nekomu križ na grobu in ime, to je barbarizem prve vrste. Zato je beseda »sprava« pri nas le mašilo za čehlanje ušes. Vse, ki imajo polna usta besede sprave, sprašujem, s kom vendar naj se jaz spravim. Rdeča zvezda je hudičev simbol. S hudičem se pač ne bom nikoli spravil, pa čeprav me venomer sili v neke gnile kompromise. Kompromisi s hudičem se nikoli ne izidejo. Iskanje gradbenega podjetja, ki bi nam naredili most do hudiča, nima nobenega pomena, ta most se podre, potem ko te hudič izkoristi in zlorabi in po uporabi zavrže. Torej spravni proces v slovenskem narodu je v slepi ulici že od prvih »svobodnih« volitev, ko je »pošteno« zmagal in postal predsednik države nekdo, ki celo nedolžne krške otroke po 25 letih posiljuje z rdečo zvezdo. Ta simbol zveri ima svoje mesto na smetišču zgodovine. Elija danes pravi: »Doklej boste Slovenci omahovali na dve strani? Če je Bog GOSPOD, hodite za njim; če pa je Tito, hodite za njim! Kličite ime svojega boga, jaz pa bom klical GOSPODOVO ime: tisti bog, ki bo odgovoril z ognjem, je res Bog.« (1 Kr 18)
Sveti papež Janez Pavel II. je razkrinkal laž komunizma. Goro križev v Litvi je obiskal v letu 1993 in tam dal postaviti frančiškanski samostan, ustanovo, ki je trajno namenjena molitvi. Pred rovom svete Barbare nad Laškim stoji neka stara, nenaseljena bajta. Verjetno bi za začetek delovanja kakšne redovne skupnosti bila dovolj le volja, da se na tem svetem kraju začne dogajati vsakodnevna sprava z Bogom, ki ima edina smisel in pomen. Križ na kraju nacističnih, komunističnih in fašističnih zločinov je šele začetek, nato sledi molitev. Marija bo stari kači, ki se šopiri z rdečo zvezdo, glavo strla.