Obstajajo ljudje, ki se čutijo poklicane, da so edini pravi razlagalci resnice in zgodovine. Ob njih nimaš pravice do svojega mnenja, lahko samo uveljavljaš pravico do črednega nagona. Ob razpadanju Jugoslavije je ta dežela premogla deset odstotkov neonacistov z rdečo zvezdo, ki še danes s pomočjo obvladljivih medijev, pravosodja, sindikatov, organizacij za vojne veterane (ZZBS) preglasijo preostalih 90 odstotkov prebivalstva. Počutijo se posvečene, edine izbrane za vodenje državnega proračuna. Lajajo tako glasno, ko plasirajo svoje polresnice, da nas že pošteno bolijo ušesa. Bolno nas posiljujejo s svojimi Pirjevci, Spomenkami, Hanžki, Repeti …, vse zato, da se ne bi nič spremenilo.
Teh deset odstotkov »neonacijev« z rdečo zvezdo nas drži v šahu. Zavirajo celotno državo. Čeprav jim bije zadnja ura, je pri njih že 70 let huda umetna selekcija: preden postaneš eden izmed njih, jim moraš najprej izročiti svojo dušo. Na svojo miselnost moraš natakniti »kondom« in jim obljubiti »omerto = molk«. Koliko zadnjic si moral polizati, da si postal nekakšen lokalni povzpetnik, ki se je v očeh teh stricev iz ozadja izkazal za lojalnega njihovemu mišljenju. Koliko takšnih povzpetnikov je, ki bi svojo lastno mamo prodali samo zato, da bi nekaj bili, pa četudi samo kup umetnega gnoja.
Jugoslavija je povsod umrla, v Sloveniji pa jo ti neonacistični umetniki z rdečo zvezdo stalno oživljajo. Damoklejev meč visi nad našo preteklostjo, katere reševanje pomeni izhod iz trenutne recesije. Prebavni trakt zgodovine se kmalu sprostil, zato bo zelo smrdelo. Domača njiva si želi svežega hlevskega gnoja, marljivega orača, sejalca, kultivatorja in odstranjevalca plevela. Nobena kultura ne more uspevati na naši njivi, ki so jo v letu 1945 sejalci smrti, Bučar, Bavcon, Ribičič in drugi, zaznamovali in pomagali pognojiti s človeškimi trupli brez imen. Leta 1991 smo pozabili kači odsekati glavo. Vsakomur je popolnoma jasno, da kače ne moreš udomačiti. Ko bo imela prvo priložnost, te bo pičila. Če je potrebno, anakonda in udav zdržita vse leto brez hrane, saj porabita minimalno energije. Kača vedno čaka samo na priložnost.
Če v Srbiji komu zagroziš s smrtjo, te hitro strpajo v policijsko marico (Mišković), pri nas pa lahko vsak napol pismen policaj kova Zlatka Gomilška s smrtjo grozi predsedniku vlade, pa je zato povrhu še nagrajen, saj je njegov primer zastaral na sodišču, ker je bil sodnik prav takrat po naključju pol leta na bolniškem dopustu. Isti policist, ki je v sramoto svojim stanovskim kolegom, se je medtem že vrnil na staro službeno mesto in še s pritožbo na upravno sodišče od države izterjal vse plače od prej, ker bi se mu naj zgodila strašna krivica.
Ne vem, kam hodijo takšni sodniki, ki sadijo podobne rožice, na počitnice. Limassol bo imel za božične praznike okrog 20 stopinj Celzija – ne bo te zeblo, Jurček. Kdo od sodnikov bo sodil metalcem granitnih kock? Čeprav je Janković že prejšnjo zimo pogorel in je to zimo odneslo Türka, so podpisi za referendum o slabi banki in o državnem holdingu že zmrznili.
Smučarski novinar Bergant soli pamet ustavnemu sodniku Petriču. Edino, kar je še ostalo gurujem preteklega totalitarnega režima, je ulica, in na njej so tako amatersko očitni, da jim je treba čestitati, da ljudje še vedno hodijo za njimi. »Če nekdo laja, maha z repom kot pes, ima bolhe kot pes, obstaja majhna verjetnost, da ni pes. Največkrat pa je pes.« (citat Janeza J.) Štrukelj in Semolič mislita, da bosta še naprej zavirala državo, če bosta to zimo na vso grlo kričala v megafon, pet let pa sta spala. Gotovo si bo kdo kmalu pustil rasti brado, kot moški v Afganistanu, ko so čakali na pomoč ZDA.
Zato se zahvaljujem ameriškemu veleposlaniku Mussomeliju, da je v začetku tega leta deblokiral to našo mini evropsko državo. Zdaj je končno pri tiščanju države iz blata prišlo na pomoč še ustavno sodišče, zahvala vsem osmim proevropsko usmerjenim sodnikom. Zdaj bi že lahko pričakoval, da bi Štrajn v svojem Mirovnem inštitutu prižgal enkrat betlehemsko lučko in prebral poslanico Miru.
Potem sem se zbudil. Videl sem, da je predsednik naše države predvčerajšnjim kljub vsemu le postal Borut Pahor, čeprav so vsi mislili, da se bo zaradi odhoda Danila Türka prišel skorajšnji konec sveta. Odhajajoči predsednik se bo lahko sedaj bolj posvetil svoji ženi, ki ga gotovo bolj potrebuje kot pa naš narod. Bojim se za zdravje Janeza Stanovnika, ki si še močno želi na romanje v Dražgoše v začetku leta 2013, ko imajo tam zborovanje neonacisti z rdečo zvezdo. Izteka se staro leto, v katerem si nikakor ne želim biti Kangler, ker radarjev ne maram, pa tako dragih bal sena tudi ne.
Letos si nikakor tudi ne želim biti ljubljanski nadškof, saj moraš na tej funkciji venomer po tujini opravljati nekakšne teste DNK, če ne te pošljejo kar na romanje v Trst; in še en problem imam, da sem Štajerec: mi pa se pregovorno veliko bolj razumemo na delnice. Zato bi v tem letu veliko lažje bil Janković, ki mu služijo mediji, sodniki in tožilci, demonstranti, vsi mu ponujajo odvezo za vse njegove grehe. Bog se jim pa smeje. Moj odrešenik ni kapital, moj odrešenik ni rdeča zvezda. Moj odrešenik živi in preganja zmaja, ne samo na Zmajskem mostu v Ljubljani, ampak povsod tam, kjer se ustvarjajo ovire za Resnico.
Na sveti večer je ves svet je zazrt v Betlehem. Čeprav se je že toliko dojenčkov tam rodilo, je eden res nekaj izjemnega. On prinaša spremembe, ki večini ljudem pomenijo veselje in novo upanje. Spremembe pa peščico ljudi tudi mečejo iz tira. On ne prebavlja dvoličnežev in je strup za greh. Njegovo materino mleko je čisto in zdravo. Vznemirja ljudi od vsega začetka. Že ob rojstvu so ga razglasili za judovskega kralja, potem je takoj obšel strah vse tiste avtoritete, ki se ponašajo z lažjo, prikrivanjem in prevarami. Vse tiste institucije v družbi padajo v krizo, kjer njihovi voditelji niso pripravljeni na spremembe.
Že zdavnaj bi se morale vrteti centrifuge pralnih strojev, ki bi sprale vso nesnago iz oblačil, ki grejejo družbeno telo, ki zelo težko diha v tako zatohlih okoljih, kot je trenutno Slovenija. Prešeren je že vedel, da nas Bog ne bo nikoli zapustil zaradi mogočnih korenin našega naroda: »Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmò zapét'! Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinóv sloveče matere!«
Raznašal bom plamen betlehemske luči, da bo po slovenskih družinah srečno in veselo 2013.