Pred nekaj dnevi sem na dnu Jadranskega morja ujel žival, ki jo na 40. dan delovanja Odbora 2014 prinašam s seboj v Ljubljano, pred vrhovno sodišče. Na dnu Jadrana je polno živih bitij, tudi moja žival je bila tam še živa, saj je tam njeno naravno okolje, jaz pa jo pred vas prinašam mrtvo. Prinašam vam mrtvo rdečo zvezdo z dna Jadranskega morja, kjer sem jo sam ujel. Ugotovil sem, ko sem jo imel na suhem, da se ta uboga žival ne prehranjuje s travo, tudi sladke vode ne mara. V Sloveniji, po naših prelepih gorah in dolinah, ni nikjer naravnih možnosti, da bi rdeča zvezda lahko preživela. Lahko živi le na dnu slanega morja. Še naši zdravi zgodovinarji vedo povedati, da je s pomočjo rdeče zvezde Slovenija izgubila dostop na odprto morje, da so slavni slovenski pomorščaki iz Trsta, Istre in Kvarnerskih otokov ravno zaradi rdeče zvezde povsem izginili. Rdeča zvezda je pomorila toliko Slovencev, kot jih kuga ni mogla v najboljših letih srednjega in poznega veka. Pri tistih prebivalcih Slovenije, ki se še vedno prehranjuje s to ogabno rdečo zvezdo, se dogaja strašna nesreča: izumrtje velikih in malih možganov.
Oprani možgani povzročijo pri človeku to, da se mu noč in dan prikazuje rdeča zvezda, povsod jo vidijo. Nevaren je že dotik rdeče zvezde, saj pri človeku povzroči kronično bruhanje patološkega sovraštva do vseh, ki ne razumejo njegove bolezni, celo morilsko naravnan postane takšen človek, privoš
ljiv, škodoželjen … Mediji pa, namesto da bi ljudi opozarjali, da je prehranjevanje z rdečo zvezdo smrtno nevarno, narod k temu hujskajo. Zato vas prosim, ne jejmo rdeče zvezde, ker ni užitna, strupena je kot rdeča mušnica, pa naj bo to kuhana ali surova. Tudi dotikajte se je ne. Ne zastrupljajte z njo še mladine in otrok, prosim vas.
Če slana voda na dnu morja blagodejno vpliva na to lepo žival, na soncu rdeča zvezda pogine. Ko se začne razkrajanje njenega mrtvega telesa, se v človeški nos naseli groza. Mrtva rdeča zvezda namreč zelo zelo smrdi. Lahko se prepričate in jo poduhate, če mi ne verjamete, imam jo s seboj. Najboljši francoski parfumi ne morejo odstraniti njenega smradu. Kmet, ki pade v gnojno jamo, diši proti tistemu človeku, ki mu rdeča zvezda osmradi možgane.
Drage Slovenke in spoštovani Slovenci, privoščite si vendar kakšnega brancina, ciplja ali orado, pa salpo, tudi škarpena ni slaba, kovač je odlična riba, morska žaba je okusna, tuna in romb, morski list – vse to jejte iz Jadrana in bodite zdravi. Rdečo zvezdo pa pustite na dnu Jadranskega morja, naj tam živi. Ne nosite je v Slovenijo, saj boste z njo le osmradili to našo prelepo deželo, kot sem jo jaz danes, ko sem to mrtvo rdečo žival prinesel sem v Ljubljano, za to se vam tudi iskreno opravičujem. Še enkrat vas prosim, ne jejte rdeče zvezde, surove ali kuhane, ker vam bo udarila na možgane in boste ob zdravo pamet. Niti dotikajte se je ne. Pustite mladini in otrokom zdravo prihodnost.
Zakaj se ljudje vedno bolj množično zbiramo pred vrhovnim sodiščem, zakaj imamo v Sloveniji v letu 2014 politične zapornike, vam odgovor prinaša moja mrtva rdeča zvezda? Zakaj sta Janez Janša in Tone Krkovič danes v karanteni? Ker sta leta 1991 pogruntala antivirusni program, ki bi iz malih možganov Slovencev odstranil strahotne posledice rdeče zvezde. Sta mar kriva ali zaslužna in spoštovanja vredna, ker sta premagala in osramotila tretjo najmočnejšo armado v Evropi, ki se je prehranjevala z rdečo zvezdo. To je edini resnični razlog, zakaj sta Janez Janša in Tone Krkovič v zaporu: gre za patološko maščevanje jugonostalkikov, ki jim je rdeča zvezda poškodovala velike možgane, a se še danes drogirajo z rdečo zvezdo. Fiksanje z rdečo zvezdo je treba prepovedati, kot sta prepovedana kokain in heroin, odvisnike pa zdraviti. Največ, kar lahko storite, če že imate, tako kot jaz, mrtvo rdečo zvezdo, je, da jo vržete na kakšno mravljšče, da jo bodo mravlje požrle.
Najbolj neumno od vsega pa je, da se ljudje, ki se še vedno prehranjujejo z rdečo zvezdo, imajo celo za večvredne (kot tisti, ki je zadet od heroina), mediji jim dajejo nekakšne plemiške nazive in jih obravnavajo kot prvokategornike, drugače od nas, ki se prehranjujemo z užitnimi morskimi sadeži in ribami, in smo zato drugorazredni. To slovensko kastno razlikovanje je demantiral meni dragi pisec romanov Štirje mušketirji, Grof Monte Christo …, francoski pisatelj Alexandre Dumas, ki je ob neki priliki prišel na zabavo k precej fini, bogati pariški dami. Na tej zabavi se mu je približal zelo nadut plemič in ga posmehljivo, nesramno vprašal: »Oprostite, gospod Dumas, slišal sem, da je bil vaš oče mulat, ali je to res?« »Drži!« je odgovoril Dumas. »Potem lahko zaključimo, da je bil vaš stari oče črnec?« »Da,« je hitro odgovoril Dumas. Nato je predrzni plemič rekel: »Hm, kaj je potem šele bil vaš praded? Opica.« Po teh besedah se je plemič začel krohotati, Dumas pa ga je pogledal v oči in mu odgovoril: »Da, kot vidite, se moje poreklo končuje tam, kjer se vaše začne!«
Odločiti se moramo za konec ideološkega apartheida, ki ga je k nam prinesla okužba z radioaktivno rdečo zvezdo, ki vpliva na poškodbo velikih in malih možganov. Rdečo zvezdo bom vrgel na mravljšče, na Dob pa bom političnima zapornikoma odnesel Frančiškov križ iz sv. Damijana, po katerem je asiški ubožec ukrotil vovka; naj ta križ ukroti tudi volkove, ki so se zaredili na vrhu slovenskega pravosodja. Gospod Jezus, osvobodi po krivici zaprtega Janšo iz zapora, ki se ga »rdečezvezdniki« bojijo kot Hudič tvojega križa.