Kogar moti knjiga o Kučanu, naj se obrne na ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, ki bi knjigo uvrstil med prepovedano literaturo. Ali pa na ustavno sodišče. To bi bilo bolj preudarno, predlaga Viktor Žakelj, ki je sicer na komunistični levici veljal za razumnega in bolj razsvetljenega moža in predsednika stranke, izšle iz SZDL, naslednice Osvobodilne fronte. Kateri od ustavnih sodnikov bi zlahka ugotovil protiustavnost izdaje, tiska in distribucije te knjige, zato bi jo umaknili iz prodaje, je v govoru pred mestno hišo domišljija ponesla predsednika protestantskega društva. Tu so najverjetneje pred dobrimi štirimi stoletji zažgali protestantske knjige – v kakih drugih krajih pa so se po standardih tistega časa spravili na katoliške.
Ljubljanski in še kateri škofi so takšnih nažiganj in celo zažiganj (škof Vovk) vajeni. Novejša tarča je ustavno sodišče. Škofov ne morejo nastavljati (Žakelj gotovo ve, da so poskušali – nazadnje z rdečim škofom Grmičem), zato pa lahko poskrbijo za osvojitev oblasti, ki ima sedež na Beethovnovi. Le (še) ustavnega sodišča ne obvladujejo. Njihov vzornik je – o groza – desničarski Poljak Kaczynski in njegova stranka Zakon in pravičnost.
Naj spomnimo na čas pred tremi leti, ko je ustavno sodišče preprečilo referenduma o državnem holdingu in slabi banki. Pot reformni vladi je bila odprta. A očitno je bila to napačna vlada. Sledil je silovit obračun z ustavnim sodiščem. Naj spomnimo, kako je voditelj Odmevov trdo, že skoraj besno vzel v precep takratnega predsednika ustavnega sodišča Ernesta Petriča, in na pretečo vstajniško pest na fasadi njegove hiše. Nekaj mesecev po zatonu »vstaj« je Petrič v nekem pogovoru dejal: »Tisto na fasadi je ostalo. Zato da se vsak dan spomnim. Da me opozori, kako hitro se lahko v navidez poštenem, samoumevnem, pravičnem nagibu razvije sovraštvo. In kako hitro si označen, ožigosan. Ampak od kod, zakaj? Toliko sem star, da se spomnim, da sem med drugo svetovno vojno sem in tja slišal za Črno roko. Hiše so označevali, v naslednjih nočeh pa je prišlo do hudih stvari. Tega sem se spomnil.«
Zdi se, da je ta spomin in opomin pristnejši od vseh tistih, ki so hahljajoč se priredili še eno slovesnost ob požigu protestantskih knjig – in za povrh ene strani debele knjige o Kučanu.