Se še spomnite, kako je vlada zasliševala guvernerja Banke Slovenije? Zdaj pa mu jih bodo napeli, je viselo v zraku. Nič od tega se seveda ni zgodilo. Vlada in njen predsednik sta le krpala načeto podobo Boštjana Jazbeca. Država z onečaščenim guvernerjem, poleg še 600 nacionaliziranih milijonov premoženja »podrejencev«, to ni več šala. Cerar je segel po ritualu pridobivanja zaupanja, nekakšnem kvazisestankovanju, ko naj bi guverner marsikaj pojasnil. Sledila je pohvala podpredsednika Evropske komisije.
Podobno je brez sence dvoma na pogovorih predsedniku vlade vse pojasnil Goran Klemenčič. Pohvalo bo dobil le od kakšnega »strica«, a ne bo nič manj vredna. Pri opravičevanju Klemenčičeve »napačne uporabe prava« Cerar ni le omalovaževal pomena procesne odločitve vrhovnega sodišča, ampak ga je relativiziral z mnenjem nižjih sodnih instanc: »Pred tem pa je kar šest senatov različnih sodišč potrdilo tisto, kar je sprejela KPK.« Cerar je dobesedno sledil obrambi Klemenčiča, kar kaže, da njuno druženje ni bilo namenjeno razčiščevanju, ampak iskanju razlogov, s katerimi bi predsednik vlade iz zadrege rešil svojega pravosodnega ministra. Poglejmo, zakaj smo v to prepričani.
Klemenčič je za Večer spomladi leta 2013 dejal: »Oba zavezanca, ki ju poročilo bremeni – in to ne nekih prekrškov, ampak sistematičnih kršitev protikorupcijske zakonodaje ter premoženja neznanega izvora –, sta še vedno pomemben, v bistvu ključni del slovenske politike. Oba sta prejela plebiscitarno podporo svojih strank, na komisijo pa se je vsul plaz obtožb, pritiskov in diskreditiranja. In to tudi potem, ko je razmerje v sodnih postopkih, ki sta jih sprožila proti poročilu, že 6 : 0 v korist komisije.«
Če zanemarimo Klemenčičeve zahteve za lustracijo, vidimo, da se Cerar zgleduje po njegovem žargonu. Pravnika bi morala upoštevati, da se zadetki v sodstvu ne seštevajo, na koncu odloči vrh piramide, kot nas je v Tarči poučila podpredsednica vrhovnega sodišča Nina Betetto. To bi sicer morali vedeti celo idioti, a je morala o tem pridigati. Ko se je v srednji šoli pri pouku matematike sošolec učitelju pritožil, kako je mogoče, da mu je po nizu dvojk zaradi zadnje enojke zaključil oceno s cvekom, je hitro odvrnil: »Miška je, je, je in na koncu crkne.« Noben gol (ali vmesni rezultat) ne šteje kaj dosti. Najbrž pa je za Klemenčiča rezultat po Cerarjevi zaupnici že 7 : 0.