Minuli teden je bila ob grški dolžniški krizi prva stranska tema, kako Grke vidijo drugi Evropejci in seveda Slovenci. V naših očeh naj bi bili, naj skrajšamo, preprosto leni. Zato smo nanje sramotno besni. Medtem ko se mi obnašamo kot drhal, so mediji gradili mit o ponosnih, nepokornih Grkih, ki jim je treba v teh lastnostih pokazati spoštovanje.
Navdušen nad izidi referenduma je glavni tok novinarjev in komentarjev našim političnim predstavnikom naprtil podložništvo in servilnost. Nič novega, karkoli ukažejo v Bruslju, to hitro storijo. In še kaj več, bolj papeški od papeža. Pa je to sploh res? Že dolgo vemo, da smo edina članica Evropske unije z evrom, ki ni uredila fiskalnega pravila tudi v izvedbenem zakonu. Če bi bili res tako pridni, kot se je zdelo legendarnemu psihologu Antonu Trstenjaku, bi to že opravili. Pa še marsikaj drugega, in ne bi le ostrigli lastnikov bank oziroma podrejenih obveznic. To o naši servilnosti do Bruslja je še en mit, da se, kot se spodobi za intelektualce, lahko obregnemo ob slovensko-bruseljske birokrate.
Če kaj, je značajska lastnost Slovencev samoponiževanje. Očitno posledica mita o Slovencih kot žrtvah zgodovine, mita, ki se ohranja kot temeljna zadrega naše nacionalne identitete. Tako naj bi nam nemški vladarji in plemiči jemali samostojnost, Vatikan duhovno svobodo, Benečani kraške gozdove, iz hlapčevstva pa naj bi se dvignili le kot kmečki uporniki, protestanti in partizani.
So bile zgornje mitološke predstave nujne za oblikovanje nacionalne identitete? Literarni zgodovinar dr. Luka Vidmar pravi, da ne. Na začetku 19. stoletja morda že. Nacionalno mitologijo so ne nazadnje razvili vsi narodi. Toda v samostojni Sloveniji ni za to nobene potrebe, zlasti ker je mit o hlapčevstvu res samo mit, vrh tega pa še neproduktiven. Slovenci oziroma ljudje, ki so živeli na Slovenskem, so v resnici vedno dejavno sooblikovali politično, kulturno in umetnostno življenje v prednacionalnih in večnacionalnih državah, v katerih smo živeli, je prepričan Vidmar. Moti ga, da smo podobno kot smo se odrekli plemstvu, po drugi svetovni vojni izločili še meščanstvo, ki se je začelo komaj dobro razvijati. Zožitev, ki je bila kulturno izjemno škodljiva.
Gotovo tudi politično. Če pogledamo v Hlapce: »In mi smo vnuki svojih dedov.« In Cankarjevi tudi.