Predsednik vlade Janez Janša so tokrat – drugače od prvega mandata – ne more umakniti. Mandat, na katerega po volitvah ni računal, naj spomnim na ples vodstva SDS v dvorani Urška, s katerim so se po robu postavili objokovanju in resignaciji, ni vreden nič, če ne opravi svojega posla. Tudi ni videti, da bi koalicijske stranke popustile v zavezi, da vztrajajo skupaj. Janša se tudi ne more več zadolžiti, tudi če bi se želel. Torej? Kdo lahko stori več? Zoran Janković, relativni zmagovalec, ki je v pogovoru s Pahorjem na nacionalni televiziji dokazal, da živi na luni? Saj (poceni) posojila ni mogoče izglasovati na referendumu. Ne moremo – tako kot nekdanja nedemokratična oblast – preprosto tiskati denarja in z inflacijo ljudem manj boleče zategovati pasu.
Tisto, kar nas skrbi je, kaj potem, ko bo sindikalni uspeh prepoznan kot neuspeh. Ustavitev vladnih ukrepov ne pomeni, da jih ne bo več. Navsezadnje nas takoj za ovinkom čaka proračun za naslednje leto. Ta bo še bolj »brutalen« – taka je doktrina in praksa šoka – in rezi bodo še globlji. Kaj pa proizvedemo, kar bi v drugih državah pokupili? Stavke in referendumov gotovo ne.
Sindikati in opozicija v svojem nasprotovanju v zadnjih dneh premišljeno ne postavljajo toliko v ospredje plač, temveč vse, kar bi lahko prizadelo otroke. Pri roki je tudi nabijanje proti skupnemu sovražniku. Kot bi rekel Dejan Verčič: Prejšnje reforme so propadle, ker so se ljudje hoteli znebiti Pahorja; sedanje lahko padejo, ker se bodo ljudje hoteli znebiti Janše. Pa vse to ponavljanje za scenariste z lune sploh ni več pomembno. Zdaj je na vrsti Bruselj in njegovi ljudje. Naj ukrepajo oni, prinesejo odrešitev in zamenjajo vlado, ki si že lomi zobe. Manj blaginje, kot jo je zdaj, tako in tako ne more biti.
A na žalost stvari niso tako preproste. Srečali smo sovražnika – in to smo mi.