Padec novele družinskega zakonika daje zakonodajalcu in predvsem vladajoči koaliciji novo priložnosti, da se potrudi in najde širšo sprejemljivo rešitev vprašanj, ki za istospolna partnerstva še niso urejena. Vladajoča SMC se ne more znebiti svoje odgovornosti, ko se je zaradi članstva v liberalni internacionali skrila za skrajno levičarsko novinko opozicijsko Združeno levico in zakon sprejela po hitrem postopku. Za stranko s 36 poslanci je bilo to nespodobno.
Izid včerajšnjega ljudskega glasovanja je tudi priložnost za bolj artikulirano, pretehtano razpravo. Dialog se namreč ni niti dobro začel. Pri tem bo glede na referendumski proti upoštevati načelo, da naj se, kjer sta istospolni in raznospolni skupnost primerljivi, naj se njune pravice izenačita, kjer sta si različni (to je pri zasnovanju družine), pa naj se ta razlika tudi pravno prizna. Preprosto: skupnosti sta ne le enaki sta tudi različni. Ne gre za nobeno diskriminacijo. Nekaj podobnega je zaradi nasprotovanja posvojitvam v homoseksualna partnerstva predlagal tudi Matevž Krivic v svojem »približevalnem« predlogu, ko je nasprotoval »simboličnemu razvrednotenja dosedanjega (tradicionalnega) pojmovanja zakonske zveze, ki je (to tradicionalno pojmovanje) po mojem mnenju izraženo tudi v ustavi«. Strinjamo se s predlogi, naj istospolni ljudje dobijo zakon, s katerim se lahko istovetijo (če jim registracija upravičeno ni všeč), a naj se njihov položaj ne ureja v družinskem zakoniku. Spodbudna je izjava privrženca padle novele Mihe Lobnika, da vsi, ki so tako ali drugače glasovali na referendumu »ostajamo tukaj, zato bomo iskali sožitje«. Podobno je na strani nasprotnikov dejal vodja Družinske pobude Tomaž Merše: »Izid je temelj za takšno ureditve in sobivanja, ko se nihče ne bo počutil ogroženega.«
Da bi prišlo do bolj soglasne rešitve (si mar kdo želi še en referendum?), mora biti najprej precej bolj dejavno ministrstvo pod vodstvom Anja Kopač Mrak. Žal so njene izjave po zaprtju volišč umanjkale. Upamo, da besede državne sekretarke Martine Vuk, da »gremo naprej« ne pomeni, da kar po isti poti. Kopač Mrakova je odgovorna tudi za to, da se na novo napiše zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj ta izvira še iz leta 1976. Pred štirimi leti je bil že pripravljen, a so poleg potrebnih in še kako koristnih sprememb v njem reševali še položaj istospolnih, zato je zakon padel. Če se ministrica ne misli bolj potruditi, naj predsednik vlade razmisli o njeni zamenjavi.
Naj zapišemo še kaj o kampanji. Zaradi pričakovane večje angažiranosti Katoliške cerkve (provokacija je bila pač prehuda), je v nekaterih medijih val proticerkvenih resentimentov podrl bregove. Dnevniku, denimo, se je volivce zdelo vredno alarmirati, da se gre Cerkev duhovni puč. K velikem intervjuju je povabil Krzysztofa Charamsa, poljskega duhovnika in predavatelja bioetike na papeški univerzi, ki je z razkritjem svojega gejevsta tik pred začetkom sinode skušal osmešiti papeža Frančiška. Če je včasih veljalo, da so se komunisti učili pri cerkvenih vodjih, zdaj očitno velja obrnjeno, je bila ogorčena kolumnistka istega časnika. (Pa ja ne domneva, da nadškof Stanislav Zore hodi na čaj in po nasvete v Murgle?) Izpod peresa odvetnika in zdaj tudi pisatelja je izšla misel, da ima RKC svoje cerkvene poroke, a kljub temu skuša drugim vsiliti svoje vrednote, s čemer prestopa meje sekularnosti. Mar Cerkev ni del družbe in nima pravice povedati svojega mnenja!?
Tudi takšna in podobna mnenja so torej legitimna. Težko pa je razumeti, zakaj si je osrednji časnik privoščili anketo, v kateri je ljudje spraševal, če so za izenačitev pravic istospolnih z različnospolnimi pari, saj na referendumskem lističu kaj takega seveda ni pisalo. Udaril je kajpada mimo, a je prefrigano dodal, da pravzaprav ne napoveduje izida nedeljskega referenduma. Ne pride nam na misel nič kaj bolj pametnega kot to, da je bilo Delo pri širjenju ideje o »enakih pravicah« eden od tihih soorganizatorjev kampanje.
In še opomba na rob medijske »glajhšajtunge«. Doza vzvišene drže številnih privržencev »pravic istospolnih«, kot da je zgodovina na njihovi strani, je bila le tokrat neznosna: Nezadržno se bo udejanjil njihov emancipatorični projekt, saj je čas nezaustavljiv, srednji vek je minil in ker tudi krščanske vrednote ne bodo ostale nespremenjene. Zanimivo, direktorica Mirovnega inštituta o rezultatih referenduma bije plat zvona in ugotavlja ravno obratno: priča smo splošni radikalizaciji in retradicionalizaciji družbe. Ali je tudi nezaustavljiv, se vračamo v srednji vek in kaj pomeni za emancipatorični projekt pa bomo šele videli.