Za milo rečeno slabo vodenje vlade in odgovornost za krizo si je Borut Pahor naložil izdatno pokoro – 266 ur delovnih ur in šest delovnih brigad, v katerih je opravil 39 ur prostovoljnega dela. D0volj, da so mu volivci oprostili in mu dali še eno priložnost. S čim lahko Danilo Türk preseneti najprej samega sebe oziroma kakšno pokoro si lahko naloži, da bi mu še lahko odprla vrata v predsedniška nebesa? Težko bo pokazal več volje in želje kot Pahor, snel rokavice in razkrinkal populistično demagogijo. Dokaz? Na soočenjih je nekajkrat pozval, naj stranke in njihovi voditelji povedo imena »stricev iz ozadja«, o katerih govore, drugače le prodajajo meglo. S prvimi besedami po zaprtju volišča je obsojal zvijače, prazno retoriko, prazno demagogijo, medijske manipulacije, a ko so ga vprašali, na kaj meri, je bil prav tak kot Pahor – prazen.
To soboto bodo protivladne demonstracije (večine) sindikatov, študentov in upokojencev. Niti Pahor in niti Türk na njih ne bosta sodelovala. Slednji je bil na nacionalnem radiu jasen: »V danih okoliščinah bi to ne bilo primerno.« So se zdaj okoliščine spremenile in bo Türk, kandidat vsakršnega establišmenta, zaplaval s protivladnim tokom – potem pa bo, kar bo? Na predsedniški položaj se je pred petimi leti z lahko zmago nad Lojzetom Peterletom in nekandidiranjem Pahorja (to so mu preprečili »strici«) povzpel prav kot znanilec konca takrat že dokaj nepriljubljene prve Janševe vlade. Zdelo se je naravno, da mu je ta vlogo dodeljena tudi tokrat, saj je bil dolgoletni predsednik SD dovolj kompromitiran in načet s karizmo Zorana Jankovića. A volivci so se odločili drugače in z glasovi za Pahorja povedali, naj vlada mandat izpelje do konca.
Prihodnji dnevi bodo pokazali, ali Türk lahko zagovarja svoj projekt povezovanja in dogovarjanja pozicije, opozicije in sindikatov, s čimer bi se država odkrižala referendumov. Volivci so do te njegove nove politično marketinške drže silno zadržani. Še en dokaz za veljavnost ene prvih političnih zapovedi: za vnovično zmago je treba začeti delati že dan po volitvah in ne takrat, ko ti teče voda v grlo. Zato je tudi povsem odveč tarnanje njegovih privržencev, da ga je zmlel medijski stampedo, v katerem, kot je dejal Milan Kučan, ni imel priložnosti povedati, kaj je storil v prvem mandatu. Res je, nekaj mora do 2. decembra spremeniti. Toda tega, kar ni počel, pa bi kot predsednik moral, ne more več spremeniti. Za pokoro mu je zmanjkalo časa.