Po triumfu levice z obglavljenjem Cerkve na Slovenskem, ki je vladi nenadejano (najbrž na odlično zlobiranem sprejemu pri papežu predsednica vlade le ni zvedela, da je že vse pripravljeno za odstopa obeh nadškofov) omogočil nekaj predaha, se na dnevni red vendar vračajo teme, ki bodo določile prihodnje življenje tako vernikov kot tudi nevernikov. Najbrž tudi v Odmeve nacionalne televizije. V jeziku Svetega sedeža: pred prvim oktobrom, ko bo treba poročati, kaj od obljubljenega je bilo postorjenega, nas in vlado čaka vizitacija Evropske komisije. Te prav nič ne zanima, kdo in zakaj v Ljubljani in Mariboru ne sedi več na nadškofijskem sedežu.
Vlada potrebuje predah. Toda za kaj? Za plenjenje še preostalega denarnega toka državnih podjetij. Priča smo predstavi za javnost o cerkveni morali, v ozadju pa poteka – predvsem pri Sodu – prava mala vojna interesnih skupin in lobijev za vpliv nad državnim premoženjem. Premierka se je s svojimi ministri pred počitnicami sestala z ljubljansko mestno ekipo. Morali bomo skrajno pozorno spremljati, koliko nas bodo stali objemi in poljubi Bratuškove in Jankovića. Njegov protežiranec Samo Lozej je že zasedel položaj predsednika nadzornega sveta Soda, župan za svoje projekte od vlade zahteva 300 milijonov evrov. Pri tem ni nobenega zavlačevanja in ministrskega proučevanja, kot si ga vlada privošči glede predlogov gospodarstvenikov. Roki in cilji so že določeni. Z Lozejem se sproža nov plaz zamenjav v nadzornih svetih gospodarskih družb. V središču koalicijskega spopada med PS in SD (Državljanska lista niti nima svojih ljudi, ki bi jih razpostavila po omrežju) je vnovič Luka Koper in ambicije državnega sekretarja v kabinetu predsednice vlade, poslanca PS Gašparja Gašparja Mišiča.
Ni druge izbire, kot da vladi uspe, je v svojem zadnjem intervjuju dejal predsednik države. Zdaj je čas zelo pomembna kategorija, se je spomnil na besede predsednice vlade. »V primernem času bo potrebno tveganje, ko bo treba denar, ki ga bo država dobila ceneje kot sedaj, investirati v zagon gospodarstva,« je še dejal in dodal, da bo zato potreben politični in nacionalni konsenz. Kaj dejansko pomenijo njegove besede? Nič manj kot spoznanje, da bo najprej treba pridno varčevati, da bi nato lahko kot verodostojna država prišli do denarja, s katerim bi investirali v rast gospodarstva. A je zato potrebno več potrpežljivosti, ne pa serijsko menjavanje vlad. Portugalska, denimo, je z več politične stabilnosti že izšla iz recesije.