Zmagal je Miro Cerar in ne stranka. Poslanci SMC so to, kar so, po njegovi zaslugi. V državnem zboru se je tako znašla kopica skrivnostnih neznancev, predstavnikov ljudstva brez vsakršnih političnih izkušenj in spomina. Kandidatov z njegove liste v kampanji nismo opazili, ker bi se prestrašeni poskrili. Skrivali so se naklepno. S tem so najprej omogočili vseprisotnost blagovne znamke Mira Cerarja. Stranka je govorila z enim glasom – dobesedno. Samo tako se ni razkrila paleta morda povsem nasprotnih mnenj o zelo pomembnih temah. Ker bi se ob tem zapletel še predsednik, kar se niti naključno ni smelo in moglo zgodilo, so pridno upoštevali klasične piarovske nasvete in poniknili.
Z drugimi besedami: Cerar ni zlahka zmagal brez programa in brez ekipe, ampak bo postal mandatar prav zato, ker nima programa in ekipe. Seveda pa tega marketinškega recepta ne more kdorkoli s pridom uporabiti. Nima vsakdo te sreče, da je njegov oče zmagoval na konju z ročaji in da mu ni treba obljubljati tablic, višjih plač, regresa ali vsaj delovnih mest. Samo tak, vsebinsko gol, ko se ne ve, ali je pri njem kakšno skrito »gnilo jajce«, je bil privlačno zapakiran za volivce. Zato lahko začetno navdušenje tako hitro splahni ob vsakdanjih banalnih podrobnostih. Ne pozabimo: volivci so kaznovali prejšnji novinki PS in DL, ki sta z novimi obrazi zavzeli več kot dve petini politične arene in spodnesli dve vladi. Tisti, ki so ustvarili Cerarjev lik, bodo kreirali tudi njegovo delo in mu nemudoma začeli izdajati račune. 36 poslancev SMC ni bilo izvoljeno »iz nič«, če uporabimo besede Aleša Mavra. Tako bo moral tako kot Janez Drnovšek in Danilo Türk plačevati dolg svojemu političnemu bloku.
Ali bo brezmadežni človek, ki naj bi »počistil z nesnago«, sestavil reformno koalicijo, zbral okoli sebe ljudi, ki premorejo največ znanja v državi? Čakamo, da najprej predstavi sanjsko ekipo. Preudarno, zmerno, ne na vrat na nos, trezno, premišljeno, zakonito, pravno, lahko si privošči oddih kot podaljšan konec tedna, vse to so besede – kot mu za zdaj pravimo – najverjetnejšega mandatarja. Tako se je nove službe lotil Cerar, prijazni, nevtralni profesor na čelu »stranke zmernega napredka v mejah zakona«, ki jo je pred njim že pred dobrim stoletjem ustanovil Hašek.