Evropski parlament je ob različnih predlogih in osnutkih brez žolčne debate – pri nas smo o njej komaj kaj vedeli, čeprav imamo v Bruslju poročevalce – pred tremi leti obsodil vseh totalitarizme. Spomnim se, da je Spomenka Hribar ob njenem sprejemu izjavila, da evropska resolucija izpričuje tendenco po prevladi desnice v evropski politiki. Takrat smo vzeli v roke vse osnutke posameznih političnih skupin, iz katerih so poslanci pripravile kompromisni predlog, za katerega je glasovala tudi večina na evropski levici. Končnemu besedilu se zelo pozna, da so nanjo vplivali socialisti. Ne nazadnje so v uvodnem delu vključene formulacije iz njihovega predloga resolucije, »da zgodovinskih dejstev ni mogoče razlagati povsem objektivno, ker ne obstajajo objektivna zgodovinska poročila« ali pa »ker se uradnih političnih razlag zgodovinskih dejstev ne bi smelo vsiljevati z večinskimi odločitvami v parlamentih«.
Tudi evropska poslanka Mojca Drčar Murko, ki je kot članica liberalcev prispevala slovenski glas za resolucijo, je te dni priznala, da je resolucija plod večmesečnega usklajevanja političnih skupin. A se že 23. avgusta 2009 nihče od takratne vladajoče politike ni želel udeležiti edine slovesnosti, na kateri je bil pri nas počaščen dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih vladavin 20. stoletja. Kaj šele, da bi na njej govoril, tako kot je v Stockholmu govorila švedska ministrica za evropske zadeve. Nova oblast je ravnala drugače, upoštevala je priporočilo resolucije in 23. avgust (podpis sporazuma Molotov-Ribbentrop) razglasila za dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov.
Ko je leta 2009 vladajoča politika nasprotovala, da bi tudi slovenski parlament potrdil evropsko resolucijo, so se njeni privrženci sklicevali na »potvarjanje zgodovine«. (Da gre pri tem za ohranjanje starega prikaza protikomunistične strani v medvojnem spopadu zgolj kot kolaborantskega, je vnovič potrdila Drčar Murko). Besedici sta nekaj nevrednega za človeka zahodne civilizacije, v kateri razum nekaj pomeni. Zgodovina je spoznavanje zgodovine, saj ne moremo kar neposredno, brez razmišljanja, zreti vanjo, se o njej kar naprej spraševati, vsakršen dvom o njej pa razglašati za potvarjanje. Prav evropski socialisti so v resolucijo dali zapisati, da zgodovinskih dejstev ni mogoče razlagati povsem objektivno. Obsodba in spominjanje pa sta etično dejanje in ne uradna politična razlaga zgodovinskih dejstev.
