Od tistih časov sta menda nastali kar dve stotniji raznovrstnih strateških papirjev. Tako je štel predsednik Borut Pahor, ki je v lepem okolju protokolarnega Brda pripravil uvodno konferenco Slovenija 2030. Kot sredi osemdesetih let je glavna tema kriza, cilj pa še bolj ambiciozen: v sklepni listini oblikovati dolgoročno vizijo. Drugače od Janeza Drnovška, ki do sklepnega dokumenta po dveh letih pogovorov o prihodnosti ni niti poskušal priti, v drugem delu mandata pa ga je premamilo drugo, bolj ezoterično poslanstvo.
Pahor za zdaj ni povabil filozofov, sociologov in politologov, kar ni moglo mimo simpatizerjev »vstajništva«. Zato pa je dobila besedo toliko bolj pisana množica drugih, ki uživajo naklonjenost medijev in javnosti. Se bodo Pahorjevi pogovori izkazali z napovedanim intelektualnim vrenjem? Zadovoljni bomo že, če bo prišlo vsaj do odkritega soočenja razlik. Veliko mnenj in predlogov je bilo v zadnjem času priobčenih in izgovorjenih, konfrontacije pa so bile le redke. Ljudje, ki imajo nekaj povedati, se drže svojih ideoloških sekt in jim drugačni pogledi niso veliko mar. Podobno ortodoksni so tudi mediji in akademski svet. Na številnih javnih tribunah sodelujejo, denimo, le somišljeniki iz vstajniških vrst. Brez razčiščevanja pa ne more nastati ničesar podobnega kohezivni dolgoročni viziji. Intelektualne elite dajejo politikom slab zgled dialoške kulture.
Predsedniku želimo veliko vztrajnosti in znanja iz projektnega vodenja, ko bo treba vse znanje, ki ga bo pritegnil, smiselno strniti. Predvsem pa bo moral izdelek svojih modrecev nekomu predati, če ga že ne more prodati. Naj ga ne potisne v predal, kjer bi ležal do takrat, ko bi si poželel drugega mandata. Na volitvah bo moral položiti račun za kavice, ki jih bodo spili njegovi modri povabljenci.