Milan Zver in podporniki gradijo na simbolni podobi Jožeta Pučnika, s katerim je tudi on tesno sodeloval. »Tu smo, da nadaljujem njegovo izročilo,« je dejal na mariborski k0nvenciji. Zver si s primerjavami z očetom samostojne Slovenije nalaga težko breme, a se tem jasno umešča v pomladni tabor. Razmeroma majhna podpora mu narekuje, da vztraja pri krepitvi svoje baze volivcev. S podporo vladi in njeni politiki ne pušča nobenega dvoma, kam sodi. Z odmikanjem od vlade Janeza Janše bi povzročil le zmedo med »svojimi« in doživel, kar je Peterle, ko si je pred petimi leti drznil širiti volilno telo. A Zver ima nekaj težav že v, pogojno rečeno, njegovem taboru. Skavti, na primer, so poleti sprejeli Türka (resnici na ljubo so ga vabili tudi prejšnja leta), niso pa medse povabili Zvera, čeprav so vedeli, da je predsednik na začetku mandata nastopil proti katoliškim človekoljubnim dejavnostim. Njegov bolj aktivni nastop tudi ni bil dobrodošel ob nedavnem množičnem srečanju katoliške mladine v Stični.
Z mediji mu tako kot Pučniku ne bo lahko. Navsezadnje podpira zvišanje DDV za časopise in revije. Nastop v Mladini in njeni elektronski različici zavrača. Takoj ko je poudaril domoljubje, je v Studiu City dobil vrnjeno z debato mladega filozofa in zgodovinarja. Vsem je šlo na smeh, ker vlada na eni strani razglaša varčevanje in prisilno hujšanje države, na drugi pa želi krepiti domoljubje. Njihov sklep: več kot je pozivov k domoljubju, manj je državljanstva, več kot je domovine, manj je države. Torej: Zver je za domoljubje, vendar njegova vlada de facto jemlje suverenost naciji. Biti Slovence ni pretežko, je pa zahtevno, bi ob tem porekel Janko Kos in kritike domoljubja – ne glede na osebno izbiro, ki je morda drugačna – uvrstil med Slovence. Ker se imajo za člane duhovno-kulturne skupnosti, ki se ji v ustavi reče slovenski narod.
Pesnik Tomaž Šalamun, ki je svoje čase veljal za človeka, vzvišenega nad slovenskim narodom in politiki, se je tokrat priklonil Türku, čeprav se je politično korektno odmaknil od podelitve odlikovanja Tomažu Ertlu. »Ampak to zbledi ob vseh drugih umirjenih, modrih in pozitivnih dejanjih, ki smo jim bili priča v zadnjih letih,« je dodal v podpori. Da, predsednik republike je glede na našo parlamentarno ureditev edini, ki je lahko moder, umirjen in pozitiven. Lahko je državnik, drugi pa so strankarski politiki, ki morajo opravljati umazano delo. In pri tem kdaj pa kdaj tudi izgubiti umirjene živce, sprejeti kakšno nespametno odločitev in za marsikoga postati negativec.