Pri nas to pomeni, da mora vsak pravi levičar nasprotovati zapisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo (omogočiti referendum) in podpirati sindikate v njihovih pogajanjih s figo v žepu. Decembra na vrhu v Bruslju dosežen dogovor ni več veliko vreden, saj je v državah EU že krepko načeta zaveza za vzdržno fiskalno politiko. Ker ima denimo tudi Španija težave zaradi varčevanja in ker francoski socialistični kandidat za predsednika obljublja spremembe fiskalnega pakta, je treba politiko strogega varčevanja brž opustiti. Kakorkoli, dokler se iščejo največje evropske države, tej zmedi rade volje sledi tudi vodja najmočnejše opozicijske stranke Zoran Janković. Zakaj bi lajšal položaj Janezu Janši, ko pa tudi v Evropi ne vedo, ali je uravnotežena fiskalna politika – ta na žalost ni mogoča brez varčevanja – sploh ustrezna.
Populistu Jankoviću takšna zmeda daje veliko prostora pri nagovarjanju vedno večjega števila nasprotnikov nepriljubljenega varčevanja in reform. Na Rožniku, denimo, je dvoril delavcem kot šef partije, ki skrbi za delavce. »Treba je zagotoviti delo vsakomur,« je dejal. Človek ni več tisti, ki si svobodno najde delo, ne, zagotoviti mu ga mora oblast. Ona mu ga da, delavec pa je potem »odgovoren, da svoje delo opravi dobro«. Pod Jankovićem bi bilo tako kot v prejšnjih časih. Nič čudnega, da potemtakem ponavlja parolo Delu čast in oblast!, s katero je »delovne množice« farbala partija. Potem pa so se domala vsi prek partije in večernih tečajev ali brez njih vsilili v javni sektor.
Da ne bo dvoma. Povsem legitimna je razprava, kaj bi tudi Sloveniji prineslo zategovanje pasu. Treba se je pogovarjati, ali je tempo krčenja državnega dolga in s tem izdatkov za socialno državo preoster, ker ogroža gospodarsko rast. Problem je sprememba glavne smeri reševanja dolžniške krize. Bilo bi tragično, če bi pozabili, kaj bo pomenilo, če ne spravimo v red javnih financ. Tudi če bi želeli, ne moremo več ponavljati napak in rasti zagotavljati z novim zadolževanjem. Saj moramo vedeti, kaj bi se zgodilo, če nam iz tujine nihče več ne bi želel ničesar posoditi. Da bo jasno: v tem primeru bi nam preostalo le še tiskanje denarja in kajpada zamenjava evrov z domačo valuto.