Na čelu Sove hoče imeti osebo, ki ji povsem zaupa, nam pojasnjujejo. Naj mu bo, ker zanj pripravlja »visoko občutljive« informacije, mu kot najbolj odgovornemu v državi pravice do zaupanja vrednega človeka ne moremo odreči. Kaj pa skrb za učinkovitost?

Ali ne bi bilo na primer super, če bi vojaška ali civilna varnostnoobveščevalna služba razkrila vtikanje orožarjev v posel z oklepniki Patria? Marsikaj bi nam bilo in še bo prihranjenega. Kako bi lahko Sova ali OVS vedela, da so se v Holdingu slovenske elektrarne 1. septembra leta 2005 pri Jožetu Zagožnu (takrat direktorju HSE) srečali Wolfgang Riedl, Ivan Črnkovič, Anton Krkovič pa tudi Rejo Niittynen, vodja projekta Patria za Slovenijo, seveda ne vemo. Ampak obveščevalno varovati ta veliki orožarski posel pred korupcijo in nezakonitimi provizijami je bila najbrž tudi njuna skrb. Stvar strokovnosti in učinkovitosti služb, ki jih plačujemo. Kot rečeno, če bi premier, takrat je bil to Janez Janša, dobil na mizo poročilo, da so v Sloveniji takšni ali drugačni orožarji, ki bi nas radi pokradli, bi bila slovenska novejša politična zgodovina drugačna.

A naj nas v amaterskih ugibanjih ne odnese predaleč. Želimo reči, da mora Miro Cerar tudi pri podpori ali neposredni spodbudi postavljanja novih vodstev represivnih institucij upoštevati širša merila, kot je zaupanje ali nekakšna vizija, s katero je zamenjavo šefa policije utemeljevala notranja ministrica. V njegovo dobro in ne v korist nekega kimavca, ki zdaj poveljuje agentom.

Nastavljanje zvestih ljudi lahko razumemo tudi kot namero, da Cerarjeva vlada preživi štiriletni mandat. Odlično! Le da mora ambicioznost izkazati tudi drugje. Ne le v linearnem krčenju javne uprave, ampak v spodbujanju procesov, ki bi vodili do učinkovitejše in vitkejše javne uprave oziroma kar javnega sektorja. Prav linearno zmanjšanje plač je tisto, ker predlagajo tisti, ki pravzaprav izzive le prelagajo; ker ne želijo, da se – ob vsej množici kadrovskih zamenjav ali prav zaradi njih – karkoli spremeni.