Ivan Puc o kulturi v krizi

Igralec Igor Samobor – v igri Bobby in Boris je po dolgem času, kot je povedal, doživel katarzo – je na prazničen dan slovenske kulture dejal (navajam po spominu), da se vedno, ko je družba v krizi, poveča obisk predstav. Na začetku krize poleti 2009 sem v pogovoru z igralko Drame Silvo Čušin prejel podoben odgovor. Gledališča so celo bolj polna. Priložnost je tudi menjava vlade in združitev kulture, izobraževanja, znanosti in športa pod isti resor. Najprej za Žiga Turka, ki je doživel svoj ognjeni krst, še preden je prisegel v državnem zbor. Potem pa tudi za vse bolj ali manj odrinjene oziroma bolj ali manj privilegirane kulturnike. Za Jerneja Lorencija, na primer, režiserja in docenta na AGRFT, je omejevanje in nadzorovanje kulture in umetnosti kar eden od prvih korakov v fašizem.

Opozicija se medtem pripravlja na nasprotovanje zakonu o vladi pred ustavnim sodiščem. Ustavna pritožba naj bi letela tudi na združeno Turkovo ministrstvo, v katerem se je »utopila« kultura. Če bo do nje prišlo, bo to prva večja neumnost nove opozicije. Takoj za nespametno pozicijsko vključitev tožilstva pod notranje ministrstvo. Pričakovati, da bi ustavni sodniki posegli v pravico vlade, da si po svoje organizira resor kulture, je podcenjujoč prav do njih. Kot da ni predsednik ustavnega sodišča pred dnevi še enkrat javno posvaril, da se je to ustanovo začelo uporabljati kot tistega, ki naj sprejema odločitve, za katere ni poklicano. »Naj temu rečem zloraba?« se je vprašal. Zlorabljen pa je tudi slovenski narod. Nič kaj dostojno ni jemati zasluge tudi tistim, ki ne delajo v kulturi, ker naj bi bili, smo lahko poslušali, edini narod daleč naokoli, ki je bil konstituiran zgolj na temeljih kulture. Če to drži, potem se nam res slabo piše.

Prva Janševa vlada je imela dobre rezultate, toda kaj ko se je lotila »svobode duha«, skrbi njene nasprotnike. A podpisi 571 novinarjev, denimo, so – kakorkoli obračamo razloge za peticijo – tudi svojevrsten dokaz svobode duha. Je že treba verjeti Matjažu Hanžku, ki ga razcvet vsakršne kulture očitno ne prepriča in pravi, da je družba izjemno materialno bogata, človeški duh pa ostaja na isti stopnji, kot je bil pred tisočletjem. Pripojitev ministrstva za kulturo k drugemu ministrstvu nima s tem nič. Razlogi, da tudi kultura v času sekularizma izginja z mentalnega horizonta, so na žalost precej večji  in neodvisni od organizacije državne uprave.