Rešitve predsednika vlade pri popolnjevanju tako ali drugače izpraznjenih ministrskih in drugih stolčkov so videti elegantne in tekoče. V ekipi ima vedno več nekdanjih namestnikov, ker vladajoča SMC še vedno nima svojih ministrskih kandidatov. Že tako nič kaj briljantna Cerarjeva posadka se z zamenjavanji ne krepi (tudi ministrica za obrambo Andreja Katič se po političnih izkušnjah ne more primerjati z odstavljenim Jankom Vebrom), nasprotno, v ospredje prihaja druga oziroma namestniška liga politikov. Kar jih druži, je, da ne morejo reči ne, saj so že preveč blizu vrha oblasti. Logiko pripravljenosti prevzemati položaje na priprošnjo je lepo v enem od pogovorov razkrila ministrica za razvoj Alenka Smerkolj: »Ko te predsednik vlade prosi za pomoč, da začasno vodiš še en resor, čeprav je najtežji, mu ne moreš reči ne.«
Smerkoljeva je na začetku mandata kot namestnica ministrice Violete Bulc stopila v njene čevlje. Brez Bulčeve, ki zna govoriti angleško, naj bi se še enkrat osramotili v Bruslju. Po odhodu Julijane Bizjak Mlakar se je njen državni sekretar (in kulturnik!) Tone Peršak z veseljem dal prepričati, da sede na njeno mesto. V prihodnjih dneh bo državna sekretarka v finančnem ministrstvu Mateja Vraničar Erman vskočila na položaj nekdanjega šefa Dušana Mramorja.
Ko te premier prosi za pomoč, mu ne moreš reči ne. Na mesto ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc bi zlahka ustoličili njeno ambiciozno državno sekretarko Sandro Tušar. Ona sicer ni uradnica, je pa zdravnica. Notranjo ministrico Vesno Györkös Žnidar bi kadarkoli zamenjal njen prekaljeni uradnik, državni sekretar Boštjan Šefic. Pravzaprav je to misijo že ničkolikokrat prepričljivo opravil – predvsem med begunsko-migrantsko krizo.
Pred nami poteka svojevrstna rekonstrukcije vlade, ki smo jo nekako napovedovali in z njo predvsem novinarji trmasto nadlegovali vladnega predsednika. Selektor Miro Cerar ljudi, ki so bili dobri za namestnike ministrov, prodaja volivcem kot osvežitev in okrepitev. Ne bodo mu verjeli, ker so že predobro spoznali njegovo nemoč. Glede kadrovanja bi morali na daleč prepoznati njegovo nesposobnost, da med strokovnjaki, ki niso v samem vodstvu državne uprave, najde kandidate za ministre. Ko njih prosi za pomoč, mu zlahka rečejo ne.