Nam je Hrvaška z nedeljskimi volitvami lahko za zgled? Glede menjav političnih taborov in preglednosti volitev gotovo. V tem smislu je naša južna soseda utrjena demokracija. Nekako se zdi, da deluje večinski volilni sistem. Tretja raznorodna politična skupina Most, (županska) stranka pred tremi meseci zbrana iz vseh vetrov z liberalno reformnim pridihom, je s protestniškimi glasovi korekcija ujetosti tega dvovladja. Njen politični profil seveda ni jasen, še manj njena reformni oziroma razvojni program.
Bomo videli veliko koalicijo? Nihče je na napoveduje. Najbrž jo bo predsednik HDZ Tomislav Karamarko ponudil, dozdajšnji premier Zoran Milanović pa bo moral najprej pri sebi razčistiti, ali je prav, da po porazu odstopi. Zaenkrat je videti, da tega še ni dojel. Na sestavljanje vlade in njeno stabilnost bo vplivalo dejstvo, da je v Karamarkovi Domoljubni koaliciji že zbranih kar devet strank, zdaj pa bo moral »osvojiti« še novega partnerja, ki pa je tudi koalicijsko sestavljen. Lahko si mislimo, kaj toliko strank (marsikatera od njih bi sama ne preživela) in različnih interesov pomeni za hitrost dogovarjanja o programu in ciljih vlade. Oči hrvaških volivcev so torej uprte v Most, njenih 19 poslancev in mladega vodjo župana Metkovića Boža Petrova. Podpisali so izjavo, da ne bodo šli v koalicijo ne z SDP in ne s HDZ. A to je bilo pred volitvami, zdaj bodo državotvorni. Kakšen most pa bi bili, če bi ga spodmikali? Nepreizkušeni Most se lahko zlahka tudi razleti.
Polom arbitraže je bil, kot vemo, posledica bližajočih volitev. Z njihov iztekom se v slovensko-hrvaške odnose vrača nekaj miru. A nič več kot to: vsa odprta vprašanja od NLB, NEK, arbitraže in poimenovanja jedi in vina ostajajo zamrznjena. Pričakovanja, da bo s takšno ali drugačno vlado z našo južno sosedo mogoče doseči tudi kak kompromis, se še nikoli niso izkazala za verodostojna.