Že ves čas migrantske krize ravna Cerarjeva vlada v nasprotju z interesi slovenskega naroda in s tem z načeli demokratične politike na Slovenskem. Kot bistveno – ne zaščiti schengenske meje. Obenem se že tako tradicionalno usmerjena ne želi zameriti pričakovanjem svojih podpornikov, javnim občilom, civilni družbi, oblastnikom iz ozadja. Deluje zato tako skrivnostno, skrivaje? Česa se premier Cerar boji? Njegovo skrivaštvo in netransparentnost nista značilnost demokracije. Slovenski narod mora biti nedvoumno obveščen o namerah vlade, tudi in tem bolj, ko gre za migrante.
Premier ni pojasnil niti, zakaj za mejo ograja, ki ni zanesljiva in je nevarna za živali. Zakaj ne takšna preizkušena, kot je na madžarski meji? Nenavadno je tudi, da v javnih občilih ni bilo razprave o neprimernosti izbrane ograje, le načelne pritožbe tako imenovane civilne družbe in politike na postkomunistični strani proti njej. In z njimi Cerarjevo opravičevanje, da je ograja začasna. Kakšna pa je še lahko?
Po glasnem zavzemanju naših humanistov in dobrotnikov bi bila edina alternativa ograji, da se horde nezakonitih pribežnikov svobodno spusti po slovenskem ozemlju, kar naj bi bila njihova pravica. Slovenski narod tako nima pravic in tu ni pomemben. Uradna politika pa je imela v svoji ideološki fikciji za potrebno nezakonitim ekonomskim migrantom spremeniti status, zato so kot ogroženi begunci postali osrednji humanitarni in ne varnostni problem. Čeprav vsem na očeh masovno zlorabljajo begunski val in z njimi ogroženi begunci, ki ne zaprosijo za azil v prvi varni državi (to je mogoče v Jordaniji, Libanonu in Turčiji). K nam prihajajo tako zgolj nezakoniti ekonomski migranti, masovno napoteni za destabilizacijo in islamizacijo Evrope. So del velikega zločinskega muslimanskega načrta Evropo uničiti kot Evropo. Niso le varnostno vprašanje, so največja grožnja Evropi po turških vpadih.
Vladni predstavniki – kot da se tega ne zavedajo – ostajajo pri lahko izrečenih obljubah o pripravljenosti, tudi o zapori južne meje, če mejo zapro severni sosedje. Kako so verodostojni, če so schengensko mejo sami suspendirali, ministrica za notranje zadeve pa se še hvali o nasprotnem? In kot poglavitno: zakaj zdaj za te ekonomske migrante iščejo nove in nove nastanitvene zmogljivosti? Očitno ne samo zato, ker nekaterim dosedanjim poteče rok uporabe. Ali s tem računajo na zavrnjene migrante iz Avstrije, ki jih ne bodo mogli izročiti Hrvaški? Ali si jih morda celo želijo? Samovoljno se odločajo za migrantske centre po Sloveniji za vsaj 10.000 nezakonitih prebežnikov. Ali morda več? Skrivajo in slovenskemu narodu ne govorijo resnice. Ko se bo v slovenskem mrtvem rokavu nagrmadilo na tisoče in tisoče migrantov, se bodo izgovarjali na višjo silo. Če se to zgodi, bo morala vlada nemudoma odstopiti in premier priti pred sodišče.
Sprašujemo se še, ali ti vladni cerarji, györkös žnidarji, šefici, erjavci in pregrete glave kakšnih hanžkov vedo, koliko tujcev je že v Sloveniji? In niti ne povedo, koliko jih še želijo in ali bi bilo to sploh dopustno. Spet skrivanje. Dosedanje statistične številke morda niso tako visoke, a naraščajo in predvsem jih je treba upoštevati. Po zadnjih podatkih Statističnega urada RS ob popisu 1. oktobra 2015 je tujcev 5,2 odstotka ali približno 106.000 (med njimi prevladujejo tisti iz nekdanje Jugoslavije; podatke je posredovala in interpretirala sodelavka statističnega urada, gospa Barica Razpotnik). K njim je treba dodati vsaj še drugo generacijo, rojeno v Sloveniji (urad tujcev ne obravnava po narodnosti). Kot še dopustna meja za integracijo veljajo trije odstotki. Za Rome vemo, da jih oblast v sedemdesetih letih večinoma ni integrirala v slovensko družbo in za muslimane lahko domnevamo nekaj podobnega.
Če k tem prištejemo blodne želje ideološko prenapetih in sovražnih slovenskemu narodu z dodatnimi desetimi odstotki muslimanov ali 200.000 ekonomskimi pribežniki, dobimo več kot 15 odstotkov tujcev predvsem iz civilizacije, ki je med štirimi največjimi najbolj tuja zahodni krščanski. Ti bodo najprej in nenehno velik strošek za slovenski narod, nato vir nasilja in kriminala ter končno leglo islamizacije Slovenije. Takšne blodnje naših humanistov so le nov napad na slovenski narod, njegovo identiteto, zahodno krščansko civilizacijo, so zločin proti narodu in njegova izdaja. So tisto, kar poznamo od leta 1941: isti sovražniki in isti izdajalci narodovih interesov. Komunisti, postkomunisti, razni titi, kardelji, kidriči, mački pa cerarji, hanžki, kučani & alii. Slovenski narod ima zunanje sovražnike in hkrati notranje sovražnike in izdajalce. Čas je, da se Slovenci združimo in zaščitimo svoje legitimne interese, da zaščitimo ta narod, ki je nenehno pod udarom sil zla znotraj njega.
Če govorimo o formalno in neposredno prvem odgovornem, se kaže premier Cerar nenehno v vlogi pasivnega opazovalca, človeka, ki čaka, kaj bodo storili drugi. Kaj bodo storili Nemci, Avstrijci, Hrvati, Makedonci, Grki, kaj Evropska unija, kaj Merklova, kaj Juncker in tako naprej. Nedavni obisk pri kanclerki Merklovi je bil očitno srečanje dveh enako mislečih, kar pomeni, da migrantskega toka nikakor ne ustavljamo, ga le deklarativno nekoliko upočasnjujemo in nekoliko zmanjšujemo; nemški kanclerki se očitno ne mudi, za zdaj kar dobro zavlačuje. Ubogemu premierju pa ne pade na pamet, da bi lahko sam ukrepal, kaj šele storil nekaj tako neizmernega kot njegov sosedski kolega, ki je madžarski narod tako rekoč z eno potezo rešil vsega hudega.
Toda ne pozabimo, slovenski premier je ob nesposobnosti in neizkušenosti tudi pozoren na pričakovanja tistih iz ozadja, ki so ga nastavili. Na ideološka pričakovanja. To je zanj sprejemljivo, ker je tudi on, rečeno zanj kot drugo in ključno, ideološko deformiran. Tako kot slovenska travmatizirana levica vidi v teh ubogih ljudeh proletarske internacionaliste, ki jim je treba kolikor mogoče pomagati. Pazi se le toliko, da ne reče odkrito, to so naši proletarci, četudi prihajajo z desettisoči, pa tja do sto tisoč in več evri. Zato ni naključje, da je v veliki skrbi zanje že lani za letos predvidel enormnih 123 milijonov evrov. Nima pa denarja za stavkajoče policiste z njihovo zastarelo opremo, tudi ne za obubožano in vedno bolj skrčeno Slovensko vojsko. Natu daje lažne obljube in pomaga uničevati vojsko. Kot so nekateri kučani ovirali slovenski vstop v Nato, tako so skušali in skušajo razni jakiči in cerarji vojsko obubožati in morebiti doseči odhod iz Nata, če že ne pride do izključitve neverodostojne članice. Nima denarja za tiste stotisoče Slovencev, ki živijo pod življenjskim minimumom. Nima denarja za slovenske mlade razumnike, ki razočarani v tisočih in tisočih zapuščajo Slovenijo, da si ustvarijo eksistenco v tujini. Slovenski možgani in slovenska kri tako odtekajo v tujino, denar pa je za povsem neznane ljudi, za nekvalificirane ilegalne muslimanske prišleke, ki bodo, ko in če se znajdejo v mrtvem rokavu, nerešljiv problem za Slovenijo. Očitno preizkušena logika komunistov: za domače ni, za tuje mora biti.
Tako smo pri njihovem dobro znanem »humanizmu« in »humanizmu« njihovih sodelavcev, ki kar poka od dobrote in skrbi za človeka. Toda vprašajmo se, kako gre ta neizmerna skrb skupaj z dejstvom, da ti humanisti podpirajo in ščitijo domače klavce, zločince s krvavimi rokami, ki so sistematično izvajali teror in zločine nad slovenskim narodom, ki so v letu tako imenovane osvoboditve izvedli genocidni poboj svojih bratov in sestra, pobili blizu 200.000 nedolžnih ljudi, za katerimi je ostalo več kot 600 morišč. So ti in njihovi današnji podporniki res humanisti? Ali je to le plehek ideološki humanizem in v resnici smrtno sovraštvo do lastnega naroda, do danes sovraštvo internacionalističnega humanizma, vpreženega v boj proti lastnemu narodu, za oblast, za njegovo zatiranje in izkoriščanje?
Vprašajmo se, kam s takšno identiteto spadajo politično. Ko v zadnjem času beremo njihove novinarje, drugače misleče o njihovih migrantih, napadajo z diskvalifikacijami o skrajnih desničarjih. So v Sloveniji res skrajni desničarji? Naj navedejo eno stranko, enega človeka. V demokratični Evropi ni mesta za skrajno desnico. Je Nacionalna fronta Marine Le Pen skrajna desnica, če je v demokratičnem francoskem parlamentu? Vprašajmo se že, kdo govori in piše o skrajni desnici? Seveda, skrajni levičarji. Tu je problem. To so tisti že poznani slovenski humanisti, zagovorniki in razlagalci demokracije, ki podpirajo zločine nad slovenskim narodom. Humanisti in demokrati kot zaščitniki totalitarizma, komunističnih zločincev, njihovega medvojnega terorja, na laži utemeljene totalitarne države, povojnega zatiranja in ropanja slovenskega naroda. Tisti, ki še danes častijo krvave simbole komunističnega nasilja, ali so naročniki plačanih vstajnikov z granitnimi kockami in simboliko pobijanja za nezakonit prevzem oblasti. Na kratko povedano: skrajna levica. Nedemokratična levica.
Naj ta skrajna levica, ki nasprotnike svojih migrantov označuje za ksenofobe in rasiste, prisluhne svojemu ideologu Slavoju Žižku. Sporoča jim, da je najhujša oblika rasizma idealiziranje beguncev. Torej neresnica o njih, s katero nas nenehno posiljujejo.
K temu je treba dodati še pomembno distinkcijo. Za skrajno levico niso kar vsi vprek tujci. Ti so sinonim za zaostali Balkan in sedanje muslimanske migrante z zaostalo kulturo, nikakor to ni razviti zahodni svet. Do tega gojijo tisto, kar očitajo nasprotnikom: ksenofobijo in rasizem. Toliko o humanistih.
To še ne pomeni, da razlogi za takšno idealiziranje in s tem varanje niso naključni. Prav totalitarna ekskluzivnost in širše nedemokratičnost sta skupni imenovalec komunistov in njihovih naslednikov z islamom. Poltotalitarno in formalno demokratično Slovenijo neformalno, ne da bi bili izvoljeni, vodijo iz ozadja samooklicani vsiljeni nekdanji komunisti, zdaj zapriseženi demokrati, kompatibilni z islamom (tako spet nehote razkrivajo svojo nedemokratičnost). Podpirajo nemogoče, to neuspešno, kaotično, versko nestrpno in neprilagodljivo civilizacijo, ki ne pozna dosežkov razsvetljenstva, torej ločitve vere od države, ne pozna demokracije, človekovih pravic, vladavine prava, enakosti med spoloma. Skupno enim in drugim je, da ne priznavajo civilizacijskih desetih božjih zapovedi, kar jim daje pooblastila za laganje, pobijanje, posiljevanje, ropanje. In k temu spadajo neizobraženost muslimanskih moških, nasilje nad ženskami, njihova drugorazrednost, da ne rečemo suženjstvo, kar sicer vedno glasne evropske feministke povsem molče sprejemajo, da o evropskih ideologih istospolnosti niti ne govorimo. Tako gredo kar dobro skupaj, tudi zato, ker ena stran vidi v drugi svoje volivce.
Odprto ostaja, kdo med enimi in drugimi bo na koncu zmagovalec, seveda če bosta demokratična Evropa in Slovenija vse to nemo opazovali. Demokratom mora biti jasno, da gre za dve diametralno nasprotni si civilizaciji, za demokratično, civilizacijsko in kulturno superiorno na svetu in drugo, nedemokratično in nasilno, nerazvito in zaostalo, ki ni izšla iz srednjega veka in se brez zadržkov in z verskim fanatizmom bori za prevlado na svetu z vsemi sredstvi, tudi najokrutnejšimi, kjer človeška življenja ne pomenijo ničesar.
Sprašujemo se, koliko časa bo slovenski narod vse to prenašal. Koliko dokazov bo še potreboval, da se bo temu ideološkemu protinarodnemu nasilju in z njim institucionaliziranemu izkoriščanju uprl?