»Slovenija? Slišala sem, da je to revna dežela,« je novinarki TVS rekla sirska begunka, ko jo je vprašala, ali bi ostala tudi v Sloveniji. Tako kot vsi njeni sopotniki na vlaku, ki se je ustavil na mejnem prehodu Dobova, nato pa nadaljeval vožnjo v zbirni center za tujce v Postojno, je bila namenjena v Nemčijo. »Germany, Alemania!« je cilj, kamor odhajajo begunci, ki bi jih bolj pravilno imenovali prebežniki, saj gre v bistvu za ekonomske migrante. Na Hrvaškem in v Srbiji že dolgo ni vojne, tudi v Makedoniji in Grčiji ne, prav tako je za zdaj še vedno mir v Turčiji, kamor so prišli kot begunci. Morda to niti niso vsi, ker tudi povsod v Siriji, Iraku in Afganistanu ne divja vojna.
Mnogi pa tudi niso Sirci, za kar se predstavljajo, ampak prihajajo iz drugih arabskih oziroma islamskih dežel. Potnih listov večinoma nimajo, osebne dokumente praviloma uničijo že na začetku njihove dolge poti, da jih policisti tranzitnih držav ne bi mogli identificirati. Tudi če bi jih imeli, bi potrebovali vizum za države, kamor želijo potovati oziroma jih prečkati. Tako kot tudi mi ne moremo kar tako v Egipt, Sirijo ali Turčijo. Ne le potni list, potrebujemo tudi vizum. Prav tako tudi ne moremo kar tako pripotovati v ZDA, čeprav nam uradno pravijo, da ne potrebujemo več vizuma. Zato pa je treba izpolniti neke druge formularje po spletu in si urediti vsa potrebna dovoljenja za pot najmanj 14 dni pred odhodom. Tudi brez oddanih prstnih odtisov, odtisov dlani in fotografije nas ne bodo spustili v državo, četudi smo Evropejci, ne prebivalci Bližnjega vzhoda ali kakšne eksotične države.
Ostanimo pri prebežnikih, ki te dni skušajo čez Slovenijo najti pot v obljubljeno deželo Nemčijo Koromandijo. Kot lahko slišimo in beremo, nimajo velikih težav z denarjem za potovanje. Najprej so odšteli zajetne vsote tihotapcem, da so jih spravili čez Egejsko morje na grške otoke, nato si plačajo avtobus, vlak, celo taksi. Nekateri menda prespijo tudi v hotelih, če pa ne morejo, ker jih zavrnejo, pa pravijo, da imajo dovolj denarja za hotelsko sobo. Koliko denarja sploh potrebujejo za takšno pot? Nekateri govorijo o tisočih, nekateri celo o več kot deset tisoč evrih. Od kod jim ta denar, če so živeli v revščini in zaradi tega odhajajo v boljši, lepši svet? Njihovi domovi so porušeni, brez vrednosti, plače pa so v njihovem svetu po nekaj deset ali kvečjemu sto, dvesto, tristo evrov na mesec. Ali njihovo potovanje financira kdo drug? To je seveda vprašanje za varnostne službe in finančne policije.
Tudi za povprečnega Slovenca je vsota, ki jo prebežniki potrebujejo za svojo pot, zelo veliko denarja. Morda pa smo res revna dežela.