Na evropskih volitvah v Sloveniji so prepričljivo slavile pomladne oziroma desnosredinske stranke, saj bodo Evropski ljudski stranki v Evropskem parlamentu prispevale skupno kar pet poslancev. Trije prihajajo iz SDS (Milan Zver, Romana Tomc in Patricija Šulin), dva pa iz skupne liste NSI-SLS (Lojze Peterle in Franc Bogovič). Prva je dosegla nekoliko slabši rezultat kot pred petimi leti (po neuradnih podatkih malo manj kot 25 odstotkov, takrat pa poldrugi odstotek več), druga pa približno enako kot nazadnje zgolj NSI (16,5 odstotka). Glasovi SLS izpred pet let (teh je bilo takrat tri odstotke in pol) niso okrepili skupne liste, so pa prispevali k »preferenčni« izvolitvi prvaka SLS Franca Bogoviča v Evropski parlament. Drugo uvrščeni na skupni listi Aleš Hojs, sicer podpredsednik NSI, se zato upravičeno počuti prevaranega, saj brez skupne liste Bogovič nikoli ne videl notranjosti Evropskega parlamenta (razen kot gost). Podobno se lahko po glavi tolče Zofija Mazej Kukovič, ki se ji je tretje mesto na listi SDS zdelo ponižujoče, zato ni kandidirala, tako pa bo zdaj na njen sedež sedla Šulinova.

Največje razočaranje na levici je vsekakor prvak SD Igor Lukšič, ki je s svojimi obupno slabimi nastopi v volilni kampanji skoraj povzročil, da bi stranka ostala brez sedeža v Evropskem parlamentu, na koncu pa je pred njegovimi vrati ostal zgolj sam. S preferenčnimi glasovi ga je prehitela dosedanja evropska poslanka Tanja Fajon, medtem ko se je morala Mojca Kleva zaradi katastrofalnega izida stranke posloviti iz Evropskega parlamenta. Stranka se bo tako morala temeljito pogovoriti o tem, ali naj jih Lukšič sploh pelje na vse bolj verjetne predčasne volitve, da ne bi še tam povzročil katastrofo. Tako ni izključen izredni kongres, na katerem bi za novega predsednika izvolili veliko bolj priljubljenega Dejana Židana. Z osmimi odstotki pač ne morejo tekmovati za volilno zmago.

Po drugi strani je največ glasov SD pobral novonastavljeni izbranec Milana Kučana Igor Šoltes, ki je s svojim društvom Verjamem in listo neznancev prepričal več kot deset odstotkov volivcev. Zdaj je prepričan, da bodo vsi drli k njemu v novo stranko, ki jo sicer z velikimi mukami ustanavlja že osem mesecev. A vendar mu za ovratnik diha tudi Miro Cerar s svojo bodočo stranko, čeprav ni nastopil na evropskih volitvah. Šoltes bo moral natančno izračunati, ali se mu sploh splača kandidirati na državnozborskih volitvah, saj mu te ne zagotavljajo položaja predsednika vlade. Tako se mu lahko zgodi, da bo namesto desetih tisočakov v Bruslju pristal na poslanskih treh tisočakih v Ljubljani. Zelo čudno bo, če nekdanji predsednik računskega sodišča ne bo znal poskrbeti sam zase, ampak v Sloveniji je tudi kaj takega možno. V Evropskem parlamentu bi ga zamenjala javnosti neznana Katarina Košak, katere politične preference niso znane. Navsezadnje pa niti Šoltes v vsem času volilne kampanje javnosti ni pojasnil, v katero parlamentarno skupino v Evropskem parlamentu se bo sploh vključil. Dokler se ne bo odločil, bo sedel skupaj z nepovezanimi poslanci, med katerimi je tudi Le Pen.

Presenetljivo je v Evropskem parlamentu uspelo ostati Ivu Vajglu, ki je še na zadnjem predvolilnem soočenju (dan pred volilnem molkom) pozabil, da ni več član stranke Zares, ampak da zdaj zastopa barve Desusa. Izvolili so ga upokojenci, ki so najbrž nasedli njegovi iluziji, da bodo na evropski ravni ustanovili svojo stranko. Kot so že pred časom sklenili varovanci Karla Erjavca, naj bi se odločili, ali se bodo pridružili liberalcem ali socialistom. Vajgl je sicer zbral poldrugi odstotek manj kot pred petimi leti. Poslovil pa se bo Jelko Kacin, ki je po neuradnih podatkih zbral manj kot pet odstotkov glasov. Očitno mu podpora »spitzenkandidata« evropskih liberalcev Guya Verhofstadta ni veliko pomagala.

Bolje od njega so se odrezali celo v Združeni levici (njena nosilka je bila Violeta Tomić), katere uspehu je najbrž vendarle prispevala tudi podpora grškega skrajnega levičarja Aleksisa Ciprasa. Uspešnejši je bil celo Jože Mencinger na listi Pozitivne Slovenije, ki ga Kacin ni hotel podpreti za nosilca skupne liberalne liste, predvsem zaradi njegovega evroskepticizma. Za to je seveda treba Kacinu izreči posebno priznanje, saj bi bila Mencingerjeva izvolitev v Evropski parlament velika sramota za Slovenijo. Mencinger je zbral po neuradnih podatkih okoli 6,6 odstotka glasov, medtem ko je Združena levica prejela okoli 5,5 odstotka glasov. Tako je stranka postala zelo nevarna za vstop v državni zbor, ampak na državnih volitvah veljajo povsem drugačne preference.

Pravo katastrofo je doživela stranka Solidarnost, ki je dosegla poldrugi odstotek glasov. Očitno s preveč starimi obrazi v novih oblačilih ni mogoče prepričati volivcev. Pričakovano sta tudi pogrnili Virantova DL in Zares, ki sta dosegli okoli odstotek glasov, prva malo več, druga pa malo manj. Odstop Gregorja Viranta je logičen, a vendar prepozen, da bi to stranko lahko sploh še rešili pred odhodom na smetišče skupaj z Zaresom. Tudi Zmago Jelinčič se je očitno dokončno izpel, na evropskih volitvah je dosegel okoli štiri odstotke glasov, kar pa ni dobra popotnica za vrnitev v državni zbor. Presenečenje teh volitev pa sta lista Sanjska služba in Piratska stranka (prva je dosegla okoli tri odstotke in pol, druga pa en odstotek manj), ki sta očitno nabirali glasove protestniških volivcev zunaj slovenske levo-desne politične logike.

Čeprav je »desnica« dobila enega evropskega poslanca več, je v skupnem seštevku glasov dobila približno pet odstotkov manj. Ker je bila volilna udeležba nižja (okoli 24-odstotna, pred petimi leti pa okoli 28-odstotna), je bila tudi izguba glasov toliko večja. A tudi levica je dobila slabši seštevek kot pred petimi leti. To pomeni napoved, da lahko na predčasnih parlamentarnih volitvah pričakujemo zelo tesen rezultat in da bo prihodnje politično razmerje v parlamentu predvsem odvisno od tega, koliko strank levice bo prestopilo parlamentarni prag.