»Smrt fašizmu, svoboda ljudem,« tako se je končala zadnja oddaja Zrcalo tedna, ki jo je vodil novinar Erik Valenčič. Iste besede so vzklikali pripadniki Združene levice, ki so njemu v podporo protestirali pred stavbo RTV Slovenija. Dva dni potem se je Valenčiču iztekla pogodba o sodelovanju, zato se je maščeval s provokacijo na javni televiziji. Seveda ni nič narobe, če nasprotuje fašizmu, čeprav skandiranje ni ravno stvar novinarstva. Problem je njegova manipulacija z lahkotnim obtoževanjem fašizma. V prispevku je veliko govora o tragediji prebežnikov, ki z Bližnjega vzhoda prihajajo v Evropo. Seveda ne v katerokoli evropsko državo in seveda niso vsi begunci z vojnih območjih, mnogi izmed njih so gospodarski migranti. Vsi želijo v obljubljeno deželo Nemčijo, ki je do beguncev in prebežnikov najbolj širokosrčna, predvsem pa gospodarsko v najboljšem stanju. Njeni kanclerki pravijo mama Merkel, mama Sircev, nosijo njene fotografije, medtem ko se skušajo prebiti v to evropsko Koromandijo. Kanclerka ima seveda težave z domačimi nasprotniki množičnega priseljevanja ljudi iz popolnoma drugačnega kulturnega in verskega prostora. A če bi ravnala drugače, bi jo razni levičarski skrajneži obmetavali z očitki o četrtem rajhu in podobno, saj Nemčiji po 70 letih še vedno očitajo Hitlerjeve zločine. Povsem neupravičeno, kajti današnji Nemci so nam lahko po varovanju človekovih pravic, demokraciji in svobodi vsem za zgled!
Erik Valenčič pa je v prispevku na javni TV nemški kanclerki očital, da se zgolj spreneveda, ko je obsodila domače skrajneže: »Če so izpadi proti beguncem za Merklovo res tako zelo ogabni, naj si najde neko ogledalo in pljune vanj.« S temi besedami je v bistvu Valenčič pljunil na novinarske standarde, ne le v javnem zavodu, ampak veljavne za vse novinarje. Še bolj žalostno je, da so na novinarske standarde pljunili tudi v vodstvu Društva novinarjev Slovenije, ko so z zalepljenimi usti protestirali njemu v podporo. Sploh se niso opredelili do njegovega izpada. Po novem bo lahko vsak novinar za vsakega politika zapisal, naj se pljune v ogledalo. Enkrat bi to veljalo za Kučana, drugič za Janšo, tretjič za Cerarja, četrtič za grškega premierja Ciprasa. Valenčič je bolj provokator in aktivist kot pa novinar. Slikal se je z orožjem in majico terorista Osame bin Ladna. Lahko bi rekli, da je leva različica Sebastjana Erlaha, še bolj skrajna. Manipulira s podatki o skrajnih desničarjih in si izmišljuje pripadnike, da bi umetno prikazal nevarnost neonacizma in fašizma v Sloveniji. Dejansko pa je skrajnež on sam, le da nekoliko drugačne barve.