Bilten v lasti nekdanje udbovske pralnice denarja je grobo napadel dve novinarki TV Slovenija, ki sta si drznili objaviti zgodbo o nezakonitih lobiranjih Janeza Zemljariča pri ministru za gospodarstvu Zdravku Počivalšku. Najbolj jih je pri tem zbodla navedba, da je Zemljarič stric iz ozadja in nekdanji šef Udbe, saj je bil tudi predsednik slovenskega izvršnega sveta, zgradil pa naj bi še Cankarjev dom in Klinični center. Komentator Vlado Miheljak je ob tem celo zapisal, da ni sporno, da je Zemljarič pet let vodil SDV: »SDV je bil legalni varnostni organ republike v državi, ki ni bila demokratična, a je bila v očeh večinske javnosti vseeno legitimna.« Miheljak je popolnoma zanemaril dejstvo, da je bila nekdanja Jugoslavija nedemokratična in totalitarna država, njena tajna policija Udba/SDV pa je bila po ugotovitvah vrhovnega sodišča zločinska organizacija in je po ugotovitvah ustavnega sodišča hudo kršila človekove pravice in temeljne svoboščine. Ne samo da je zalezovala nekatere ljudi, jih nadzirala in jim prisluškovala, nasprotnike režima je ustrahovala, zapirala in nekatere tudi likvidirala.
Pravzaprav je največja sramota, da Vlado Miheljak, ki je bil konec osemdesetih eden izmed novinarjev, ki so rušili takratni totalitarni režim, zdaj krčevito brani njegove funkcionarje. Vzroke za to najbrž pozna samo on. A v primeru Zemljariča ne gre le za njegovo preteklost, ampak tudi za njegovo sedanjost. Je namreč eden najvplivnejših ljudi v državi, brez mandata volivcev, ki ima odprta vrata do ministrov demokratično izvoljene vlade in javnih zavodov, v katerih opravijo največ javnih naročil. Slišati je, da je pred njegovo pisarno v WTC dolga vrsta različnih podjetnikov, ki ga prosijo za pomoč, saj brez njega težko sklenejo posel. Tudi sam ima več podjetij, eno celo v Izoli, kjer pripravlja megalomanski projekt turistične prenove vzhodne obale. Pri tem računa tudi na pomoč poldržavnega podjetja Gorenje Projekt, za katero uradno lobira, čeprav se tam delajo, kot da ga sploh niso najeli.
Toda za lobiranje v korist drugega podjetja (ne svojega) bi se moral vpisati v register lobistov, česar pa ni storil, ker najbrž meni, da zanj zakoni ne veljajo. Tudi če bi lobiral za svoje podjetje, bi moral minister Počivalšek pojasniti, zakaj ga je sprejel, ni pa sprejel predstavnikov IBM, ki so hoteli v Mariboru odpreti 500 delovnih mest. Če ne zna angleško, bi si lahko pomagal s prevajalcem. A očitno tega nočejo razumeti ljudje, ki so sami ujetniki interesnih skupin iz ozadja. Tudi premier Miro Cerar, ki se je glede tega sprenevedal v zadnjem intervjuju na TV Slovenija, avtorju teh vrstic pa ni odgovoril na novinarsko vprašanje niti v desetih dneh.