Pred enim letom so jo skušali prevzeti z Zoranom Jankovićem, ki so ga z velikim pompom podprli pred volitvami, vendar ga večina parlamentarnih strank oziroma poslancev državnega zbora ni podprla za mandatarja. Letos so se svojega Jankovića skušali znebiti v paketu z Janšo, a za zdaj jim ni uspelo ne eno ne drugo. Oba sta še vedno na svojih položajih: Janša kot predsednik vlade, Janković kot ljubljanski župan. Položaj predsednika stranke Pozitivne Slovenije, ki so jo ustvarili posebej zanj, je vsem v posmeh zgolj »zamrznil«. Tako jim ni uspel niti drugi mandatski poskus z Mirom Cerarjem, ki sicer nima pojma o vladanju v kriznih razmerah, a težko odkloni vabilo, zlasti če gre za strice in tete, ki so prijatelji njegove mame Zdenke. Ustavnega pravnika je najprej »skurila« Alenka Bratušek, ki ga je kavbojsko predlagala, ne da bi mu pred tem zagotovila ustrezno podporo, nato pa še SLS in SD, ki nista hoteli vstopiti v tako imenovano projektno koalicijo. Le kako naj, ko pa iz Kučanovega zamrzovalnika še vedno gleda Janković!
Tako se vse bolj politično rehabilitira premier Janez Janša, ki mu je zaradi poročila KPK že grozil politični zaton. Po poldrugem mesecu je še vedno trdno v vladnem sedlu, njegova koalicija se sicer krči, toda nasprotniki se ne morejo dogovoriti o novi koaliciji in skupnem kandidatu za mandatarja, s katerim bi Janševi vladi izrekli konstruktivno nezaupnico. Čedalje bolj se kaže, da je premier Janša ravnal prav, ker ni odstopil, saj bi se v nasprotnem primeru znašli v položaju brez operativne vlade. Ponovila bi se zgodovina iz mandata Pahorjeve vlade, ko ni mogla storiti ničesar, saj se je pripravljala na predčasne volitve. Janševa vlada pa nemoteno deluje in čaka, da jo zamenja nova vlada z večjo podporo parlamenta. Treba je le zdržati prvo polovico leta, nadaljevati reforme in poskrbeti za čim cenejše zadolževanje, s katerim bi zapolnili preveliko proračunsko luknjo. V drugi polovici leta pa bi bile najboljša rešitev za izhod iz politične krize predčasne volitve, ki bi prenovile parlament in omogočile sestavo nove vlade.
Seveda bi vse to lahko dosegli že, če bi vse odhajajoče koalicijske stranke poprej dobro premislile svoje korake. Premierju bi lahko dale vsaj nekaj dni časa, preden so ga javno pozvale k odstopu, hkrati pa niso ponudile svojih rešitev za izhod iz položaja. Če bi svoj odhod zamrznile za pol leta, pa bi pravzaprav dosegle to, kar si želi velika večina državljanov.