»Smo se iz tega kaj naučili?« se je po mariborski tragediji spraševal Matija Stepišnik, predsednik Društva novinarjev Slovenije. Gotovo se še spominjate afere »ravnatelj in učiteljica«, ki se je končala s samomorom prvega. Pred tem so cele dneve in tedne različni rumeni in uradno resni mediji nabijali do konca spolno aferico dveh javnosti manj poznanih osebnostih, se muzali in zabavali, iskali prstane na roki učiteljice, tega najbrž ne bi počeli, če ravnatelj ne bi stopil pred kamere in se zlagal. Po tragediji so tako imenovani dominantni mediji obrnili ploščo in se začeli zgražati nad mrhovinarstvom svojih kolegov, celo iz lastne hiše. Društvo novinarjev se je posulo s pepelom in oblikovalo smernice za bolj etično poročanje, k podpisovanju javnih zavez za boljše medije pa povabilo vse medijske hiše. Tudi tiste, ki o »aferi« sploh niso poročali, so vztrajno vabili, naj se pridružijo novim smernicam slovenskega novinarstva, nad katero bi bedela skupina strokovnjakov, ki sploh niso novinarji.
In zdaj pridemo do odgovora. Ne, ničesar se niso naučili! To se lahko prepričamo zadnja dva tedna, ko isti mediji, ki so pred kratkim prisegli na nove etične standarde slovenskega novinarstva, tako rekoč tekmujejo v linču resno bolnega Igorja Bavčarja. Padli tajkun bi se moral pred dnevi zglasiti v zaporu, a je namesto tega odpotoval v izolsko kliniko Medicor, kjer so ga hospitalizirali. Kot je povedala njegova zdravnica Metka Zorc, pacient že nekaj časa oboleva za hudo boleznijo srca, stanje je tako hudo, da ga bo treba operirati. Da je Bavčar resno bolan, je pritrdil tudi sodni izvedenec Peter Rakovec, ki je sodišču svetoval, naj obsojencu za nekaj mesecev preloži prestajanje kazni. Kakšno je njegovo zadnje poročilo, do konca naše redakcije še ni bilo znano. Neverjetno je, da ga je sodišče za zadnje zdravniško mnenje zaprosilo šele potem, ko se je praktično že odločilo, da je Bavčar dovolj zdrav za zapor. Še bolj neresno pa je, da je nasedlo medijskemu stampedu.
Zastavlja se vprašanje, kdaj se bodo iz tega kaj naučili. Bi se v primeru, če bi policisti na silo zvlekli Bavčarja iz bolnišnice v zapor, kjer bi jim potem umrl?
Bi potem sploh kdo odstopil: generalni direktor policije, direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, predsednik sodišča, kakšen minister? Bi to sploh novinarji zahtevali, ali pa bi zgolj sprejeli nove smernice in javne zaveze za še boljše medije? Bojim se, da se ne bi nič spremenilo. Vsi bi bili neodgovorni, hkrati pa bi med ljudstvom sprožili stereotipe, da je (bil) pač baraba in da ga zato ni škoda. Človeško življenje v Sloveniji pač ni vrednota. Psi lajajo, karavana gre naprej!