Pred časom so mene in sodelavca Reporterja na spletu narisali kot bakterijo in bacila: »Pobegnila sta iz janšistične greznice! Če ju najdete, ju odplaknite v straniščno školjko!« Podobnih žaljivih zapisov je na različnih forumih še veliko, v veliki večini so storilci neznanci, včasih pa tudi znanci. Denimo, eden od novinarjev Nedeljskega dnevnika je na facebooku napisal, da bi bilo treba »bedno črnuharsko svojat iz Reporterja« z gojzarjem brcniti v rit, ker smo pisali o čevljih takratne premierke Alenke Bratušek, na katere ji je znana čevljarka vrezala ime, priimek in funkcijo.
Najhujši primer sovražnega govora je bila grožnja na facebooku, v kateri je neznanec pod vzdevkom Zakladnik Matija in fotografijo komunističnega krvnika Ivana Mačka Matije pred letom dni ob terorističnem napadu na uredništvo francoskega tednika Charlie Hebdo v Parizu zapisal, da bo nekaj podobnega doletelo tudi »Janšistične govnače« Demokracije in Reporterja, enemu od novinarjev pa je zagrozil, da ga bo nataknil na kol. Policija je po odločitvi državnega tožilstva kazensko ovadbo novinarjev Reporterja zavrgla, ker v grožnjah ni bilo konkretno opredeljeno, komu vse grozi s smrtjo, zato storilca niso niti iskali. S tem je soglašalo tudi ljubljansko okrožno sodišče, novinarji pa smo sprožili upravni spor in tožbo na vrhovno sodišče.
Tako imenovani Svet za odziv na sovražni govor pod okriljem Mirovnega inštituta o tem ni razpravljal, čeprav je šlo za sovražni govor zoper določeno skupino prebivalstva. Po drugi strani pa so kot sovražni govor obsodili molitev nekoga, ki je nasprotoval nameravanim spremembam družinskega zakona, četudi ni nikomur grozil s smrtjo. Isti svet je kot sovražni govor označil že izraza »migrantska kriza« in »migrantska problematika«. Ob verbalnih napadih na Katoliško cerkev in njene vernike molčijo, celo kadar kdo z grafiti poziva h klanju kristjanov. Podobno molčijo tudi ob verbalnih napadih na judovsko skupnost. Ko je bivši direktor urada za invalide izjavil, da je Judom prav, ker sta jih preganjala Hitler in Stalin, je kazensko ovadbo Judovske skupnosti zavrglo državno tožilstvo.
Vsi ti primeri pričajo o dvoličnem ravnanju slovenskih institucij in tako imenovanih civilnodružbenih organizacij. Podobno ideološko je potekala tudi razprava v državnem zboru. Vladajoči so preganjali domnevni sovražni govor nevladajočih, o sovražnem govoru svojih privržencev pa molčali. Svoje organizacije so takoj povabili, druge so dobile vabilo na razpravo naknadno, tudi prepozno. Že pri vabljenju niso skrivali sovraštva do tistih, s katerimi se ne strinjajo. Potem ko so nam ukradli državo, so nam ukradli še človekovo dostojanstvo.