Povedal bom kar naravnost: razmišljam, da bi si nabavil pištolo. Nimam sicer orožnega lista, saj ga država izdaja samo osebam, ki so vredne njenega zaupanja. In jaz seveda sodim v kategorijo nezanesljivih, če že ne sumljivih osebkov. A bom vseeno tvegal, kajti tudi moje zaupanje v voljo in sposobnost države, da mi zagotovi varen in miren vsakdan, je splahnelo. Zakaj?
Prvi razlog je naša oblast oziroma naš parlament. Pred tremi tedni so v državnem zboru obravnavali varnostne vidike prihoda migrantov v Slovenijo, pri čemer bi človek pričakoval, da bo predsednik Milan Brglez k sodelovanju povabil šefa Sove ali vsaj kakšnega preverjenega poznavalca vzrokov in posledic nenadne invazije več milijonov ljudi iz bližnjevzhodnih dežel v Evropo. A očitno je bilo poslancem vladajoče koalicije že vnaprej vse kristalno jasno, zato nikakor ne bi prenesli poduka, recimo, obramboslovca Klemena Grošlja ali celo novinarja in popotnika Gregorja Preaca, ki sta slovenski javnosti donedavna edina posredovala neolepšana dejstva, zelo nazorne podatke in dovolj konkretne zaključke. Raje so bajali o humanitarni, solidarnostni, usmiljeniški in čustveni plati problema, za navadno strašenje pa označili infiltracijo teroristov in napovedi, da bomo izpostavljeni neobvladljivim situacijam, kakršne se nam dogajajo danes.
Še več: zvezdnik dneva, modrookulirani modernocentraš Marko Ferluga, je v razpravo vzhičeno vpletel svojo 98-letno babico. Bravo! Žal je ostalo nedorečeno, ali je častitljiva dama varnostno ogrožena, ali je nemara grožnja naši varnosti, ali pa bi jo vnuk Marko vključil v enote, ki varnostno nadzorujejo novodobno selitev narodov. Res je, kar je nekoč izjavil Ferlugov strankarski šef Miro Cerar: revščina je lahko tudi v glavah.
Drugi samoobrambni razlog, zaradi katerega se mi posest pištole ne zdi več nepotrebna zadeva, je že spet oblast. Ali konkretno – sile reda in miru ministrice Vesne, torej policija. Ta je sredi belega dne v Ljubljani, med shodom pristašev levičarjem dragih projektov, ultimativno nagnala s prizorišča skupinico Slovencev, ki so pod slovensko zastavo na nasprotni strani trga izražali nasprotna, čeravno legitimna stališča. Bojda je šlo za preventivno dejanje, da bi preprečili fizični konflikt, se pravi, da osem ali deset drugače mislečih ne bi napadlo nekaj sto jeznoritih pravovernežev.
Še bolj higiensko in zdravstveno sporno pa je (vsaj zame) postalo gibanje po Jankovićevem najlepšem mestu, odkar taiste sile ministrice Vesne niso niti trznile, ko se je ob robu zborovanja bolj patriotskih državljanov pojavila zastava barbarske Islamske države, ki ljudem pred kamerami reže grla, razstreljuje bisere svetovne kulturnozgodovinske dediščine ter obljublja pol Evrope z ognjem in handžarjem spremeniti v kalifat. Drznil si bom ugibati, koliko časa bi preteklo v Parizu, Londonu, Varšavi, Pragi, Budimpešti, Zagrebu, Berlinu ali na Dunaju, preden bi protagoniste takšnega izpada aretirali in odvlekli v oskrbo ustreznih služb. Pet, tri, dve minuti? Pri nas bi organi pregona enako hitro reagirali le v primeru, da bi kak norec na javnem mestu mahal s kljukastim križem. In vendar je Hitlerjev tretji rajh že sedemdeset let zgodovina, IS pa zelo aktualna pretnja vsem in vsakomur. Kot kaže, so furmani naše države, članice EU, nazorsko zašli nekam daleč v sirsko-iraške peščine.
Tretje, kar v meni podpihuje oborožitvene načrte, je naša Združena levica. Med njenimi prvoborci, ki nam obljubljajo napredovanje v preteklost, je trenutno najbolj vroč tovariš delegat v slovenski ljudski skupščini Miha Kordiš. Potem ko je na začetku mandata oznanil, da brez državnih podjetij in bank ni razvoja, je obiskal Venezuelo in se vrnil zgrožen nad odkritjem, kaj je tam povzročil imperializem. Zdaj javno zahteva podporo revolucionarnemu nasilju, torej vojno korporativnemu upravljanju, privatni lastnini in kapitalu. Bojim se ga srečati, čeprav so mi že pred petdesetimi leti povedali, da sem sin ukročenega kapitalista. Vendar tega salonski prekucuh Kordiš ne ve, pri čemer lahko le ugibamo, kdaj bo od besed prešel k dejanjem. Kakorkoli že, prav dolgo ne on ne lepi Luka Mesec, čigar sanje so dodatno zadolževanje Slovenije, lastna valuta in obuditev inflatornega topčiderskega sindroma, ne mislita ostati v opoziciji.
Podcenjevati ne gre niti Violete Tomić, ki ni komedijantka v parlamentu, temveč ženska, ki dela iz parlamenta komedijo. Gospa je ob boku kolege Miha od blizu preučevala zapuščino Huga Cháveza, pri čemer ne vemo, ali se drži tudi navodila, ki ga je pokojni predsednik pred šestimi leti dal Venezuelcem: tri minute prhanja na dan je več kot dovolj. Violeta sicer globoko v srcu pogreša spokojno življenje malomeščanke iz obdobja, ko je še imela družino in redno službo v MGL. Potlej je podivjala, se ločila, dosegla odpustitev iz gledališča in krenila v boj za demokratični socializem.
Pištola ni nujno namenjena streljanju. Dobra je tudi za boljši občutek v zmedenih časih in zmedenem okolju, kjer – na primer – postgravitacijski (v prevodu: breztežnostni) umetniki z gladovno stavko izsiljujejo od države davkoplačevalski denar za umetnost brez sleherne teže. Tu res ne bi škodil kanček nasilja.