Sedel sem oni dan pred televizorjem in se čudil samemu sebi. Na eni od komisij državnega zbora je namreč besedo dobila brezupno napredna poslanka SD Majda Potrata, zaprisežena antijanšistka, a se mi prvič po dolgih letih ni zdela neznosno zoprna. In sem že po krajšem premisleku ugotovil, zakaj: zasenčile so jo bolj izstopajoče članice sedanje opozicije, zlasti nove-stare parlamentarke iz podkategorije ptic selivk. To so politične kokoši z nadpovprečno razvitim samoohranitvenim nagonom, ki brez oklevanja zapustijo en strankarski kurnik, če presodijo, da jim bo v drugem lepše in udobneje. Menjava petelinov zanje ni problem.
Tokrat si bom torej drznil v nekaj stavkih strniti vtise, ki jih v neposvečenem, nerazsvetljenem in nepristojnem državljanu zbujajo izstopajoče predstavnice slovenske družbenopolitične smetane. Predvsem tiste, ob katerih opazovalca moškega spola ne požgečka v mednožju, ampak se mu začne vihati želodec. Kar zadeva v uvodu omenjene ptice selivke, je prva med enakimi zagotovo Melita Župevc. Dami je po Tonetu Ropu že pred časom uspelo požlahtniti vrste SD, od koder so se ji na volitvah 2008 odprla vrata v državni zbor, po prezgodnjem koncu Pahorjev vladavine pa jo je očaral klic pozitivizma in je prebegnila k Zokiju.
Podobno samozaščitno spreobrnitev iz domnevne socialne demokratke v Jankovićevo kvazilevičarko si je privoščila nekdanja novinarka Janja Klasinc, vendar niti po videzu (njen ITM je najbrž že krepko nad 30) niti po vsebinsko in igralsko slabem nastopaštvu ni dorasla kolegici Meliti. Bolj resna konkurentka bi ji utegnila biti samozavestna povratnica Barbara Žgajnar Tavš, pri čemer je zanimivo, da recepte iz malhe ljubljanskega župana trosi naokrog enako odločno, kot je nekoč širila nazore bivšega šefa Zmaga Jelinčiča in malo manj bivšega Saša Pečeta.
Vse tri skupaj – in zraven še redbulsko energična Belokranjka Renata Brunskole – nekako zapolnjujejo vrzel, ki je nastala po izginotju Katarine Kresal. Naj spomnimo: politična muha enomandatnica v funkciji notranje ministrice in predsednice propadle LDS je zadnjič pretresla množice, ko je agitirala za Svetlikov družinski zakonik in si njegove nasprotnike drznila imenovati zagamance. Nakar so trume še neopredeljenih državljanov glasovale proti. Kaj počne zdaj, ni znano, čeprav se po kuloarjih šepeta, da morda piše še eno knjigo. Delovni naslov naj bi bil Od Senice do nebes in nazaj.
Sploh je ena od odlik naših politično najbolj progresivnih žensk iz opozicijskih logov multifunkcionalnost oziroma večnamenskost. Nazoren dokaz je spet Melita Župevc, ki je mirno vzela nase vlogo moralne bergle udbovskega ovaduha Mitje Meršola, ko je ta pred novinarji oznanil, da ne namerava odstopiti, saj bojda ni nikogar ogrozil. Stala je ob njem kot bolničarka, na katero bi se oprl, če bi ga morda vrglo ob vprašanju, proti kakšnim imaginarnim nevarnostim se je potemtakem pomagal boriti v prejšnji državi. A je kozmopolit Mitja ohranil trdne noge, Melita pa značilni nasmeh izložbene lutke.
V rubriki Imeli smo ženske bo zapisan tudi sestop veteranke Brede Pečan z vsedržavne politične scene na lokalno raven. Bolje sestop kot prestop, bi dejali ob tem, čeprav je jasno, da se bo Breda še naprej razdajala v dobrobit ljudstva. Rdeče aktivistke pač migajo do srečnega konca, kar nam potrjujeta lik in delo znanstvenice Mance Košir, posebej nazorno pa aktivnosti Mateje Kožuh Novak. Ta bivša poslanka prenoviteljev se je inštalirala na čelo Zveze društev upokojencev Slovenije, ki jo vodi kot nekoč Georgi Dimitrov Kominterno. Le da njen Stalin ni v Moskvi, temveč v Murglah. Je sovražnica Karla Erjavca in ena od priprošnikov z ljubljanskega Magistrata, se pravi teta iz ozadja. Hkrati se ima za poosebljenje 400 do 500 tisoč naših prejemnikov pokojnin. Ali slednji res enotno mislijo, da bi bilo manj antisocialno, če bi jim jih oklestil Janković namesto Janše, pa ni dokazala še z nobeno nevtralno anketo, ki bi zajela vse penzioniste.
Med tete iz ozadja sodi tudi Svetlana Makarovič, pri čemer naj nikogar ne zavede, da ji doslej niso zaupali še nobene politične funkcije. Pesnica, ki bo po odhodu v onstranstvo najbrž zamenjala muzo nad bronastim Prešernom v Ljubljani (le odbijače ji bo treba ponarediti), se vsakih nekaj mesecev dvigne iz ustvarjalne ilegale in vzradosti revolucionarni pol slovenskega življa. Njena specialnost je klerofašizem oziroma slovenska Cerkev kot vir vsega zla v deželi, vključno s sušami in poplavami. Zadnjič je poleg drugih strahot navrgla sum, da nazadnjaški verski krogi pripravljajo sežig njenih knjig. Nakar sta se Nataša Pirc Musar in Zdenka Čebašek Travnik lotili izčrpnega preverjanja te grozljive informacije javnozasebnega značaja. Rezultatov še ni, smo pa iz dobro obveščenih krogov, ki so blizu Krematoriju Ljubljana, zvedeli, da knjige zlepa nočejo goreti in da bi bilo mnogo lažje skuriti njihovo avtorico.
Tega podatka sicer ne bi smel vreči v javnost, ker tvegam obtožbo zaradi hujskaštva in načrtnega navajanja k sovražnemu dejanju, a skrb za blagor poetinje je odtehtala strah pred sankcijami varuhinje Zdenke in/ali pooblaščenke Nataše. Kajti Svetlano Makarovič velja do nastopa prihodnje leve vlade, ki se ima zgoditi zelo kmalu, ohraniti čilo in zdravo. V čedalje bolj zaostrenem ozračju se namreč kaže kot najprimernejša oseba na čelu urada za verska vprašanja: morda ji bo uspelo ponovno nacionalizirati Blejski otok, ga spremeniti v slovensko različico Golega otoka in nanj strpati slovensko duhovščino. Če bodo stali na eni nogi, bo za vse ravno dovolj prostora.
In še beseda ali dve o nepozabni Majdi Širca. Prav je, da so jo vzeli nazaj na RTV. Njen znanec mi je prišepnil, da je v fizičnem smislu res bila ministrica in pripadnica ene od strank, a po srcu je ostala televizijka. To je tako kot v vicu o razkrinkani prešuštnici, ki reče možu: ljubi moj, meso se ti je resda izneverilo, a duša je in bo ostala tvoja!