Vse preteklo desetletje se ni bilo dobro kakorkoli kritično obregniti ob naše pravosodje. Tabuiziranje tretje veje oblasti je bolj ali manj vneto podpiral tudi levi pol slovenske politike, čeprav so se množili indici in celo dokazi, da slovensko sodstvo ni niti približno vzor strokovnosti, učinkovitosti, nepristranskosti in etičnosti, kaj šele neodvisnosti. Ugled med ljudstvom mu je vztrajno padal, to pa iz novejših Toševih meritev javnega mnenja ni razvidno; anketarje je zanimalo zaupanje v predsednika države, v vlado, premierja, parlament in politične stranke, medtem ko »priljubljenosti« delivcev pravice ni ugotavljal nihče. Očitek o njihovi statusni nedotakljivosti, ki naj bi jim pripadala po nekakšnem naravnem redu, je torej več kot umesten.
A tej nedotakljivosti bi afera okrog zlorab stečajnih procedur morala naposled napraviti konec. Dejstvo je, da obstoj koristolovskih mrež, v katere so se povezali stečajni upravitelji, odvetniki, sodni uradniki in sodniki, ne dopušča nikakršnega besednega motoviljenja in evfemistične eskivaže pri razlagi, čemu smo pravzaprav priča. Gre, nazorno rečeno, za mrhovinarje, ki do kosti oberejo truplo pokojnika (beri: premoženje podjetja v ukinjanju), sestradanim čakajočim (beri: upnikom in obubožanim nekdanjim zaposlenim) pa prepustijo neužiten skelet (beri: ostanke od razgrabljene stečajne mase). Hkrati doslej znani podatki potrjujejo sume o sistemski gnilobi in ne morda o osamljeni anomaliji, saj se uzurpacija stečajnih postopkov v primeru bogatih gospodarskih družb dogaja že dlje časa, vendar je pristojni v sodni sferi, kjer ohlapna zakonodaja dopušča le jalov samonadzor, niso hoteli zaznati, kaj šele priznati.
Lep primer je krčevito začetno izmikanje, zavračanje in zanikanje gospoda Panjana, predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča, ko so ga novinarji POP TV soočili s kompromitirajočim pisnim gradivom in s posnetki obdaritvenih seans v čast zaslužnim pripadnikom mrhovinarske verige. Tudi reakcija predsednice Slovenskega sodniškega društva Janje Roblek nakazuje, da bo ceh, ki mu načeluje, skušal minimalizirati zadevo. Za časnik Finance je namreč povedala, da je morebitne nepravilnosti treba najprej dokazati in jih razčistiti, pri čemer »ne moremo dopuščati posploševanja in pavšalnih ocen«. Skratka Roblekova še ne ve, ali se je res dogajalo, kar se je dogajalo, če pa se je, naj lik preostalih članov arbitražnega kluba Slovenije ostane neomadeževan kot izvir deviške gorske vode.
In kaj poreči o perfidnem sprenevedanju, ki ga je zaznati v komentarju finančne in zavarovalniške strokovnjakinje Alenke Žnidaršič Kranjc? Izjavila je, da ustavitev stečajnih postopkov ne bi pomenila zaščite upniških interesov in da noben sistem na svetu ne premore varovalk za vse neumnosti, ki jih počnejo ljudje. To sicer drži, če podležemo sugestiji Kranjčeve, da sta neumnost in barabija eno in isto. V aferi stečajni prijatelji pač nimamo opravka s tepci in nesposobneži, ampak s pohlepnimi barabami, ki so delovale organizirano in usklajeno, predvsem pa so poznale in spretno izrabljale zakonske vrzeli, bele lise in odsotnost naknadno odpravljenih varovalk, označenih kot moteče in odvečne. In vendar si predsednica zbornice upraviteljev Melita Butara drzne blebetati o prekoračenju vseh mej dobrega okusa, ko je stekel disciplinski postopek zoper sedem stečajnih ravnateljev. Mar res misli, da smo vsi razen nje in krdela njenih pajdašev navadne butare, ki nasedajo populističnim potezam ministra Senka Pličaniča? Ob tem se nemočnemu opazovalcu razkrajanja civilizacijskih vrednot na Slovenskem vsiljuje sklep, da je pravo zgolj mračni drugi jaz pravice, sodstvo pa njen skrunitelj.
Seveda so poskusi verbalnega zmanjševanja problemov in relativiziranja lopovščin opazni tudi ob drugih katastrofah, ki ogrožajo slovenski živelj. Tak značilni poskus je tolmačenje guvernerja Banke Slovenije dr. Marka Kranjca, zakaj njegova institucija, katere glavna skrb po ukinitvi tolarja naj bi bila kontrola nad denarnimi zavodi, ni ukrepala, ko so se v državnih bankah šli nebrzdane kreditodajalske orgije, vredne stotine milijonov evrov. BS je primerjal z avtošolo, ki šoferske kandidate usposablja za vožnjo, ni pa kriva, če ti kasneje pijani vijugajo naokrog in povzročajo nesreče. A žal je guverner spregledal, da kolapsa bank niso povzročili člani uprav in nadzornih svetov v stanju zmanjšane prištevnosti, marveč tipi, podobni voznikom, ki tvegajo pri polni zavesti, ki iz objestnosti, nadutosti ali izzivaštva negirajo vse predpise in vse omejitve hitrosti; ki se precenjujejo in ne razmišljajo, ali bodo zmogli speljati naslednji ovinek …
Še toliko bolj je Kranjčeva primerjava zgrešena, ker pristojnost BS ni le izdajanje bankirskih licenc, marveč jo zakon pooblašča, da hkrati opravlja naloge, ekvivalentne nalogam prometne policije. Ta v skladu s težo kršitev odmerja globe, določa kazenske točke, odvzema vozniška dovoljenja in avtomobile ter po potrebi zoper storilce proži sodne postopke, BS pa je v funkciji policaja bančne sfere popolnoma odpovedala. Kot je znano, ni nikomur odvzela licence, nikogar ni suspendirala in za nikogar predlagala zamenjave.
V Sloveniji dovčerajšnji apologeti nacionalnega interesa in družinske srebrnine zdaj bajajo o strateškem interesu, kar jasno nakazuje, da niti formalno ne postavljajo več v ospredje koristi naroda, marveč koristi spletkarjev v dobro zakamufliranih talibanskih štabih. V njihovih očeh je, denimo, NLB še vedno dragulj v hišni zbirki nakita, ki ga je treba dokapitalizirati, čeprav je po mnenju davkoplačevalske večine edina pametna rešitev čim hitrejša odprodaja. Toda večina pač ne ve, kako intenzivno je prek državnih bank potekalo prečrpavanje milijonov iz državne blagajne v zasebne malhe. Zato je resnični strateški interes Slovenije, da še pred načrtovanimi reformami in sanacijami pomete z zajedavci, špekulanti, plenilci, skorumpiranci in saboterji na občutljivih mestih v državni upravi, sodstvu, paradržavnih institucijah, javnih podjetjih, agencijah, direkcijah in skladih, ki jih poganja javni denar. Končno bi enkrat veljalo izpostaviti človekove odgovornosti, se pravi krivdo in grehe konkretnih posameznikov, kar bi na drugi strani samodejno obudilo v življenje mnoge poteptane človekove pravice, o katerih tako rad govoriči predsednik dr. Danilo Türk. Nakar bo bivanje v Sloveniji morda spet postalo bolj prijetno.