Čeprav ni čisto jasno, zakaj naj bi bil predsednik Liberalne akademije dr. Darko Štrajn med tistimi tremi ali štirimi poznavalci razmer, ki so po mnenju televizijcev najbolj poklicani v kamero komentirati nedavne grožnje nekega zblojenca, da bo ubil premierja Janšo in njegovo ženo Urško, so me besede najnaprednejšega od naprednih slovenskih intelektualcev moškega spola v bistvu navdušile. Kot je namreč ugotovil, se je avtorju morilskih napovedi baje utrgalo ob sestavkih in vsebinah, ki jih objavljajo rumeni Janševi mediji, od Demokracije do Reporterja in delno Financ. Grožnje so torej bumerang efekt, je rekel Štrajn. In če sem prav razumel, jih je posredno sprožil Janša sam.
Izjava vrlega doktorja sociologije je pravzaprav najbolj nazoren primer dogajanj, ki smo jim priča v zadnjih mesecih in ki si zaslužijo enotno oznako bumbar efekt. Gre za odzive opozicije, levih strank, stricev in tet z ljubljanskega magistrata, raznih zvez in društev ter mnogoterih kvaziliberalnih obsedencev na vse, kar vlada sklene, predlaga ali naredi, in še posebej na vse, kar izjavi, obljubi, napove ali ne napove JJ. Bumbar efekt kot orožje v boju zoper sedanjo desno oblast je nadomestil zdravo pamet; ta je do nadaljnjega suspendirana in je deloma v rabi le še med ljudstvom. A ljudstvo ne ve, kaj je zanj dobro, zato se ne kaže razburjati, če včasih od kod vendarle še priplava kakšen osamljen glas razuma. Verjeti je treba, da bo v prid končni zmagi levice preslišan.
Aktualni predsednik dr. Danilo Turk, ki bi nas rad združeval in povezoval še naslednjih pet let, je – denimo – bumbar efekt demonstriral prejšnji teden v Mariboru. Povedal je, da on ni pristaš vnosa zlatega fiskalnega pravila v ustavo in v podkrepitev navedel Francijo in Irsko, ki tega nista storili, pet drugih držav z Nemčijo na čelu, v katerih so morebitne zadolževalske apetite prihodnjih političnih hazarderjev omejili v svojih temeljnih listinah, pa pozabil omeniti. Ni mu mar, da se utegnemo spremeniti v eno od pogorišč na obrobju zdravega evropskega jedra. Kajti, verjeli ali ne, tudi državno pogorišče potrebuje predsednika, čeravno nastanjenega v pozlačenem bunkerju, od koder je pričakovati spodbudne nagovore ljudstvu. In ta predsednik bo on.
Turkov tekmec z levice Borut Pahor, izmodren od trpkih triletnih izkušenj v vlogi krmarja nasedlega četverca KGB + D, je drugačnega mnenja. Sovraštvo do Janše mu ni sfrknilo možganov, zaveda se posledic blokade, ki jo napoveduje Jankovičev tabor in njegovi nekdanji podaniki, vendar je ob orkestrirani noriji brez moči. Mojstri bumbar efekta namreč računajo, da bodo spričo kratkega političnega spomina povprečnega Slovenca notorične neumnosti sprejete kot včerajšnja gola dejstva, ki so nas pahnila v današnjo krizo. Vzemimo samo poslanca Pozitivne Slovenije Gašparja Gašparja Mišiča, ki je pred nedavnim prostodušno dejal, da krivic zaradi kleščenja pokojnin brez pokritja v obliki predhodnih vplačil ne bi bilo, če ne bi sedanja koalicija z referendumom zrušila Svetlikove reforme.
Laž v enem stavku je kar tristopenjska. Prvič, Dušan Semolič, čigar ZSSS je zahtevala in tudi dosegla referendum, je član zdajšnje vladne kompozicije približno toliko, kot je Mišič član krdela levov v kenijskem narodnem parku Serengeti. Drugič, SDS je dober teden pred referendumom zgolj oznanila, da na referendumu ne bo podprla predlaganih zakonskih rešitev, ker niso usklajene s socialnimi partnerji. Tretjič, gospod Semolič ali kdo tretji iz sindikalnih vrst, ki je prebral vsebino padlega zakona, bi po vrnitvi z dopusta moral javnost opozoriti, da bi ob drugačnem razpletu vsi prejemniki pokojnine, višje od 580 evrov, že deset mesecev prejemali nižje zneske. Socializacija varčevanja bi torej zajela kakih 300 tisoč (okrog 50 %) upokojencev in ne le dobrih 26 tisoč (4,5 %) upravičencev do priboljškov iz proračuna, ki bi bili teh dodatkov kajpak deležni še naprej.
Čisto zmeraj in čisto povsod pa bumbar efekt le ne pride v poštev. Nihče v antijanševi aliansi ni, denimo, zadosti velik bumbar, da bi vlado naskočil z vprašanjem, kdaj bo sledila zgledu Srbije in kazensko ovadila tipe v državnih bankah, ki so z odobravanjem velikodušnih, nezavarovanih pajdaških kreditov naredili škodo, katere obseg je v Sloveniji državna skrivnost. Mi pač nismo Srbija, mi smo, lepo prosim, moderna pravna država, kjer se spoštujejo človekove pravice in ščiti integriteta posameznikov, zlasti integriteta finančno-upravljavskih barakud, plenilcev velikega formata in politično nastavljenih nadzornikov. Pri čemer je levakov med njimi nekajkrat več kot desnakov.
V nacioanlnem interesu je tudi, da ljudstvu zamolčimo, kdo konkretno so davčni dolžniki, če je bila vlada že prisiljena razkriti višino in strukturo neplačanih dajatev. Krivi so neodgovorni Hrvati, ampak tostran Kolpe ne bomo ponovili njihove napake in obelodanili poimenskega seznama podjetij, družb in posameznikov z neizpolnjenimi obveznostmi, ker nas skrbi za njihov ugled. Tako vsaj pravi predsednik GZS Samo Hribar Milič, kar vendarle zelo diši po bumbar efektu. Nestrpno čakamo le še na mnenje informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar, ki naj bi primarno zagotavljala dostopnost informacij javnega značaja, a se raje posveča svoji položajski ljubezni, selektivnemu varovanju osebnih podatkov o določenih subjektih. Ob čemer mi, dva milijona nemočnih bumbarjev, lahko le prestrašeno gledamo v prihodnost.
