Najprej je obrambni minister Matej Tonin govoril o neki svetovni prevari, v katero se je v povezavi z nakupov več milijonov zaščitnih mask ujela naša država, zvečer pri Urošu Slaku je njegov ministrski kolega za gospodarstvo Zdravko Počivalšek na to temo govoril nekaj čisto drugega, tudi da vse poteka BP in da bomo maske prejeli tako kot je dogovorjeno, do konca marca. Upam.
Sicer bo treba poklicati na pomoč Aleksandra Čeferina. On zna priskrbeti maske. Manj naši potem urediti prevoz do nas. Nekaj ur pred gostovanjem Počivalška pri Slaku je njegov ministrski kolega Boštjan Koritnik, ki vodi resor za javno upravo potrdil, da so za ministre in državne sekretarje uredili višje plače oziroma so razvrščeni v višji plačni razred, kar se bo nekaterim poznalo pri plači tudi do 400 evrov.
Dve uri kasneje je minister za gospodarstvo bolj kot odgovarjal na Slakova vprašanja momljal, se izmikal. Da ne govorim o precej neposrečenem nagovoru predsednika vlade Janeza Janše. Minister za notranje zadeve Aleš Hojs, je bil še edini, ki je jasno povedal, kaj za državljane pomeni najnovejši ukrep vlade o začasni prepovedi javnega zbiranja.
Sprva je bilo razumeti- tudi Jelka Kacina, da bomo dobesedno zaprti doma. Le odhod v službo, po najnujnejše v trgovino, lekarno, kaj več pa že ne. No, vsaj mene je Hojs potolažil, da so sprehodi v naravo še vedno dovoljeni. Seveda v krogu svoje družine ali samostojno. Nikakor v večjih skupinah od pet oseb. Tudi tek v naravi je dovoljen.
Pomislil sem tudi na samostojne podjetnike, recimo na gostilničarje, ki imajo nekaj zaposlenih, ki delajo v najemniških prostorih, kako bodo preživeli. To, da jim vlada obljublja zamaknitev plačila obveznosti, ni nič.
Sam sem ga na prvi pomladni dan, na moj god, ko godujejo Igorji in tudi Srečki, z veseljem izkoristil. Resda moje ime skorajda nikjer več ni zapisano na koledarjih, ponavadi je Srečko, a vseeno danes godujem. Ampak, tudi to nekaj pomeni. Pomeni, da smo Igorji tudi srečkoti. Kar se mene tiče, bo kar držalo. Sem srečko.
Včeraj sem bil srečen, da bom še naprej lahko tekel in se pripravljal na 10. zasavski humanitarni tek, ki naj bi bil 8.maja v Trbovljah pod častnim pokroviteljstvom predsednika RS Boruta Pahorja. Prostovoljne prispevke na posebnem računu DPM Trbovlje za deset oseb s cerebralno paralizo, že zbiramo. Vse zbrano bo šlo zanje.
Sam bom njim v čast tekel deset ur. Zato se moram pripravljati. Pa tudi, ker mi je pred mesecem dni, ko sem imel zdravstvene težave, tako naročila osebna zdravnica, ko sem jo po dolgih letih obiskal. Prej deset let ne. Takrat zaradi nerodnega padca na smučanju, ko sem moral noč preživeti v jeseniški bolnišnici in sem se k njej javil na kontrolni pregled. Še prej pa pred 18.leti, ko sem imel precej hude težave s hrbtenico in sem čakal na operacijo. Na koncu sem se odločil, da bom šel naprej brez nje. Zaenkrat se je odločitev pokazala za pravilna, saj sem vmes postal celo ultramaratonec.
In kaj se mi je zgodilo pred dobrim mesecem. Srce, ki ga ponavadi ne „slišimo“ je tako čudno bilo, da sem se po nekaj urah odpravil na urgenco. Ker ne veš, kaj se dogaja, se ti hočeš nočeš poviša tlak. Tudi meni se je. Pa ga imam sicer v mejah normale. Zdravnik, ki me je pregledal in izprašal, povedal sem mu tudi, da sem ultramaratonec, je pregledal EKG, kjer ni bilo opaznih anomalij. Vse je bilo v mejah normale. Le tlak je bil previsok in srce je malo čudno bilo.
„Aritmija je, ki ni tako redka pri športnikih,“ je dejal in mi dal malo drobceno tabletko. Po pol ure se mi je srce umirilo, tlak se je spustil v normalne okvire. Spet sem bil Igor. Srečko. Tista drobna tabletka je bila Helex. Še eno sem naslednji dan in drugo tretji dan zaužil. Srce se je umirilo. Sledil je obisk osebne zdravnice, ki me pozna, čeravno me ne vidi skoraj nikoli v svoji ordinaciji, ampak le na cesti, ko je ona v avtu, jaz pa ob robu ceste v tekaških copatah.
Pregledala me je, zmerila tlak in tudi sama ugotovila, da sem spet zdrav. Malo sva se pogovorila. Omenil sem ji, da zadnjih deset let bolj malo spim. Da sem zaužil tri tabletke Helex. Pa da jih ne bi rad. Tudi, da ne vidim več smisla, ker srce spet normalno bije. „Ko uredim spanje, bo boljše,“ ji rečem. Zakaj zadnje leta bolj malo spim, le nekaj ur na dan, zdaj tudi šest, leta poprej tri do štiri, vem.
Preveč si nalagam. To te počasi najeda. Sem pač tak, da me nesreče drugih, ki bi jim rad pomagal, pa jim včasih ne morem, razjedajo in mi kratijo spanec. Tudi preobilica dela, ki sem ga bil deležen v dolgih letih urednikovanja na lokalni televiziji. Preveč si vse jemljem k srcu. In potem meljem in meljem. Spomnim se, ko se je začela vojna in sem se šel pred odhodom v enoto posloviti od staršev. „Če bo treba, sem pripravljen umreti. Moramo na svoje.“ Mlad sem bil, starša že v letih. Solzna. Vedela sta, da mislim resno.
Dobro, dobro. Saj nisem vedel, kako je umreti. Sem se pa srečal s smrtjo, ko sem nekaj let kasneje oživljal po mojem prihodu zagotovo že mrtvega očeta. Umetno dihanje, masaža srca in vse kar sodi zraven, ni pomagalo. Vmes kratek pogled na mamo, ki je kot okamenela stala in gledala svojega knapa. Ni mi uspelo. Ni mi moglo. Knapovsko srce je umrlo. Oče je umrl.
„Ne boste se spremenili,“ mi reče zdravnica. „Taki ste, da radi pomagate, da se „žrete“ za druge, da vam to krati spanec. Kemija ne bo pomagala. Helex ne bo pomagal. Hitro se ga navadiš. Učinek pa je kratkotrajen. Delajte tisto, kar najrajši. Tečite, pomagajte ljudem, organizirajte humanitarne projekte in pazite na tlak, krvno sliko, pa bo.“
Zmeniva se še, da pridem na obisk spet čez pol leta. Spet tečem, pišem, vmes sem dokončal knjigo, ki je zdaj v tiskarni. Tudi v njej bo kaj o tem, o čemer zdaj pišem. Ob Helexu sem se spomnil na dva nespodobna, najmanj nespodobna zapisa Žana Mahniča in Janeza Janše, ko sta žalila mojega prijatelja, čudovitega človeka in izvrstnega novinarja Igorja. Saj človek ne more verjeti, da se kdo tako nizko spusti.
Dovolj o tem. Zdaj je moja skrb, da ne pridem v stik s svojimi vnuki. Ker sam tako želim, čeprav me boli srce, ker tudi njihovi starši tako želijo. Zakaj bi jih okužil z virusom, če ga imam, zakaj bi oni mene, si verjetno oni mislijo. V stiku sem le z ženo in enkrat dnevno z mamo, ki smo jo tudi izolirali, osamili ubogo revo, ki tako rada kofetka z drugimi, da ji prinesem kaj za pojesti ali iz trgovine.
Ne bom rekel, da mi je čisto vseeno, če zbolim. Ker potem ne vem, če bom lahko mami pomagal, če bom lahko sodeloval na humanitarnem teku. Če zbolim, se bom še bolj sekiral, ker kaj lahko bi se zgodilo, da bi še sam koga okužil. Ženo, ki deli z mano stanovanje, mamo, pa trgovko in bog ve koga še. Ampak bolj me je strah, če bodo zboleli moji in jim ne bom mogel pomagati. Dobro, skuhal jim bom že, popazil nanje, ampak kaj več jim ne bom uspel pomagati. Tako kot drugi, tudi sam nimam zdravila. Le ljubezen in sočutje. Za virus je to premalo, kot slišim.
Ko sem danes tekel na Prvine, kakih 8 kilometrov od mojega doma, mimo čemšeniške cerkve, ki jo prenavljajo, sem razmišljal o tistih delavcih, ki morajo delati na slabo zavarovanih delovnih mestih, pa o zdravstvenih delavcih, ki rešujejo življenja in so samo izpostavljeni boleznim, pa virusu, pomislil sem na trgovke in trgovce, policiste, vojake, gasilce in vse, ki nam pomagajo, da življenje nemoteno teče naprej.
Pomislil sem tudi na samostojne podjetnike, recimo na gostilničarje, ki imajo nekaj zaposlenih, ki delajo v najemniških prostorih, kako bodo preživeli. To, da jim vlada obljublja zamaknitev plačila obveznosti, ni nič.
Uf, en kup težav je, ki jih je treba in jih bo še treba rešiti.
