Včasih smo fantje, ko se nam je zdelo, da je kakšen znanec iz okolice bolj naklonjen svojemu kot ženskemu spolu, v šali rekli, nič hudega, bo pa za nas več punc (deklet) ostalo. Statistika pravi, da je že takrat pred štirimi desetletji pri nas živelo nekaj pedrov in lezbijk, kot smo rekli istospolno usmerjenim. No, saj mnogi jim še danes tako rečejo.
Kolikor se spomnil, sem vedel, da sta med mojimi daljnimi znanci le dva ali trije, pa nobeno dekle. Verjetno so bili v času takratne Socialistične federativne republike Jugoslavije primorani prikrivati svojo spolno usmerjenost. Zagotovo pa se v moji mladosti niso objemali, kot recimo fantje z dekleti, na javnih mestih vsem na očeh. Jaz tega nisem opazil.
Pred kakšnimi desetimi leti sem delal televizijski intervju z Aldom Nimovskim. Tu je povezava do oddaje z njim. Povedal je, koliko je pretrpel v času SFRJ zaradi svoje istospolne usmerjenosti, kako so ga policisti oziroma miličniki lovili in preganjali (največ okrog ljubljanske železniške postaje), kako so ga zdravniki »zdravili« z elektrošoki in da so ga v dijaških časih posilili njegovi vrstniki, ki so ga zaradi njegove spolne usmerjenosti prezirali. Čeravno so se imeli fantje za naravne, torej za negeje, so svojega vrstnika gnusno posilili in zelo poškodovali. Narobe svet!
Moj sogovornik je v oddaji pripovedoval tudi o svojem težkem otroštvu pri krušnih starših, kamor sta ga starša dobesedno prodala za vrečo krompirja. Brez dlake na jeziku je opisal, zakaj in kako so ga že v puberteti bolj kot ženske privlačili moški. Razumel sem ga, čeravno sem odraščal v okolju, kjer so homoseksualce stigmatizirali. Tisti bolj praktični, ki nismo bili žaljivi, smo zamahnili z roko in rekli tisto, kar sem zgoraj zapisal, da bo pač za nas ostalo malo več žensk ali pa rekli, dokler mene pusti pri miru, menič ne moti.
A vrnimo se še malo v čase komunizma, ki naj bi bil napreden, napredno levičarski. Oblast in vse institucije so geje, lezbijke in druge, za katere so menili, da niso normalni, zatirali, preganjali, jih celo poskušali te »bolezni« ozdraviti. A glej ga zlomka, danes tisti, ki tako prisegajo na »pridobitve« komunizma in revolucije, o tem, kar je povedal Nimovski, sploh ne govorijo. Kaj pa vem, mogoče danes zaradi stare slabe vesti ravnajo čisto drugače, nasprotno. Zdaj smo zanje skorajda vsi mi, ki živimo in si delimo zakonsko posteljo z žensko ali ženska z moškim, nenormalni.
Med svetovnim nogometnim prvenstvom sem videl toliko objemanja, pa ležanja drug čez drugega, da čakam podobne zapise, v katerih bom lahko prebral, da so Mesi, Modrić in drugi najmanj sumljivi, če že ne pedri.
A pustimo to: normalno ali nenormalno. Meni se zdi, če drugega ne, da je moja ljubezen do žensk predvsem naravna. Po tisti oddaji sem bil za nekatere v svoji okolici tudi jaz gej ali peder. Ker po njihovem normalni moški ne bi mogel ali smel narediti intervjuja z gejem. Dobro, sem si rekel, pa naj tako mislijo. Sam zase vem, da je bila to ena mojih boljših oddaj, po kateri sem večkrat razmišljal o ljudeh, za katere radi rečemo, da so nenormalni ali drugačni od tistih na ustaljenih naravnih tirnicah.
A tako je v življenju slehernika. Ljudje in ulica pač marsikaj govorijo. Včasih le zato, ker se jim zdiš drugačen, včasih zato, ker si komu stopil na žulj, nekateri pa zato, da imajo sploh kaj govoriti. Vrag pa vzame šalo, ko z nekakšnim negativnim ali nesramnim prizvokom o tako imenovanih nenormalnih ljudeh govorijo, pišejo in poročajo mediji.
Še slabše je, ko politik take zapise (nevredne današnjega časa) deli. Ko so pred časom nekateri mediji »imperija« natolcevali (politik Janez Janša pa to delil z naslednjim zapisom »Zdaj vsaj vemo, kakšno obnašanje je za Dejana Židana ne-radikalno in ne-ekstremno.«), da se prvak SD Dejan Židan »sumljivo« obnaša v moški družbi in zraven pripeli nekaj fotografij, na katerih enkrat treplja kolega, drugič mu popravlja ovratnik itd., sem se zgrozil, kako daleč lahko gredo nekateri.
Čisto nič me ne bi motilo, če bi Janez Janša podobno kot Dejan Židan njegovi SDS, ki jo ima za radikalno desno stranko, tudi Židanovi SD očital levo ali kaviar radikalnost. To bi pač razumel kot petelinji politični boj jaz tebi, ti meni. Ko pa temu ali onemu politiku spodrsne in pristane na nekakšno natolcevanje o spolni ali v kakšnem drugem primeru verski usmerjenosti posameznika, pa ni več šala.
Pod njegov tvit sem zapisal, ali je res potrebno deliti takšen članek, na svojem profilu pa napisal še: »Nekoga objeti, četudi je istega spola, ni nikoli radikalno. Radikalni so taki zapisi, kot je ta v Škandalu.«
Seveda sem jih takoj dobil po pukli, kot radi rečemo pri nas. Marko Sket mi je recimo zapisal (prepisano brez popravkov): »Hmm, morda pa solidarnost z razkrinkanim verjetnim pedrom pojasni nenavadno averzijo g. Igorja do slovenskega deca Janše ...čemur sem se sicer spoštovalec njegovega dela na ETV skoz čudil, saj ga ni znal utemeljiti, razen z nekako konfliktnostjo, kar je tipična pedrske projekcija.«
Temu zapisu res nimam kaj dodati. Mogoče le to, da sem med svetovnim nogometnim prvenstvom videl toliko objemanja, pa ležanja drug čez drugega, da čakam podobne zapise, v katerih bom lahko prebral, da so Mesi, Modrić in drugi najmanj sumljivi, če že ne pedri.