Tako prihaja Janez. V spremstvu desnih pozivov in analiz stanja: Ustavite histerijo in paniko! Vse je eno samo že nič kolikokrat videno strašenje! Patološki antijanšizem je odraz bojazni, da bo Slovenija ob novi vladi ta antijanša blef dokončno spregledala.
Patološka janšofobija na eni in odrešenjsko pričakovanje na drugi strani. Ali vsaj veselje nad eno redkih pravih sprememb oblasti, adrenalinskim dogajanjem, ki ga bo še več, ko bo Janševa vladavina pretresla Slovenijo.
Tisti, ki v teh dneh razgaljajo strah pred Janšo kot manipulacijo, propagandno vojno ali pa premišljeno stopnjevanje psihoze, se postavljajo za garanta, da se ta strah ne more utelesiti. Zato jim gre verjeti oziroma od njih pričakovati, da bodo prvi – in ne le 571 medijskih psov čuvajev – prvaka SDS opozorili, ko bo počel reči, ki napajajo te resentimente. Ne pa ga nenačelno reševali iz kolobocij in jim iskali razloge v njegovem značaju.
Kot vemo, je vsakomur na oblasti treba gledati pod prste in ga nadzirati, še posebej (morebitnega) predsednika vlade.
Zanimivo je, da je izraz zaskrbljenosti »pred grozečo totalitarno oblastjo« bolj kot v t. i. resnih medijih odmeval v t. i. Janševih medijih. Ob nastopu Rudija Rizmana v Odmevih je eden o akademskih privržencev nove Janševe vlade spraševal, kako to, da se v isti oddaji pred tem ni pojavil predstavnik nasprotnikov predčasnih volitev. Kot vemo, sta nastopila Nevenka Črešnar Pergar in Mark Boris Andrijanič; Rizman ju je nato le »uravnotežil«. Spopad med janšizmom in antijanšizmom ni nič kaj časten.
Kot vemo, je vsakomur na oblasti treba gledati pod prste in ga nadzirati, še posebej (morebitnega) predsednika vlade. Četudi misli, da se zato lahko vtika v uredniški politiko časopisa, kot je dejal Janez Janša v občutljivem času sestavljanja vlade. Zamenjava oblasti bo koristna, desno volilno telo jo željno pričakuje. A bomo nezaupljivi. Vtikali se bomo v stranke na oblasti in jim ne dovolili poseganja v uredniško politiko. Zato imam tako strukturne kot osebne razloge.