Knjiga Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju je svetovna uspešnica, ki si je zaslužila več recenzij akademikov in javnih intelektualcev kot katerakoli druga ekonomska knjiga v zadnjem času. Sredi maja je bilo na spletnem iskalniku Googla neverjetnih 12,5 milijona zadetkov o Pikettyju in njegovem delu.

Noben izmed številnih recenzentov ni opazil, da imajo obsežne Pikettyjeve statistike omejeno pomembnost za njegovo neomarksistično ugotovitev o neizogibnosti naraščajoče neenakosti, socialnih nemirov in kolapsu trenutne tržne ekonomije. Statistika, ki jo uporablja, so posnetki razdelitve prihodka in premoženja: kot da bi fotografiral prebivalstvo, kompozicija pa se spreminja z vsako sliko.

Bolj pomemben za oceno težav, ki jih predvideva, je podatek o prihodku istih posameznikov skozi čas. Šele v zadnjih letih so vlade začele objavljati nekaj teh podatkov. V ZDA jih je objavila državna zakladnica, v Kanadi statistični urad. Toda mediji temu niso posvetili preveč pozornosti. Raziskavo je objavil tudi kanadski Fraserjev inštitut.

Kanadski podatki bodo marsikoga presenetili: izmed sto  delavcev, ki so bili leta 1990 v najnižjem kvintilu (petina oseb z najnižjimi dohodki), se jih je 19 let pozneje 87 premaknilo v višje kvintile. 21 se jih je uvrstilo v najvišji dohodkovni kvintil. Mobilnost dohodka se pokaže tudi v pomikih navzdol. Izmed sto  Kanadčanov v najvišjem dohodkovnem razredu leta 1990 se jih je 19 let pozneje 36 pomaknilo v nižje kvintile.

Še en pomemben podatek iz raziskave tega inštituta postavi na laž številna poročila o propadu srednjega razreda. Iste kanadske družine, ki so imele povprečne prihodke (usklajene z inflacijo) v najnižjem kvintilu leta 1990, so imele leta 2009 280 odstotkov višje prihodke. Med istim obdobjem se je družinam v najvišjem dohodkovnem razredu v devetdesetih letih prihodek povišal za samo 112 odstotkov. Povprečni prihodki srednjih treh kvintilov so se zvišali za 153 odstotkov. Ti podatki potrjujejo, da so vsi Kanadčani postali bogatejši – revni še bolj kot bogati. Srednji razred je več kot uspešno držal korak z bogatimi.

Dinamika porazdelitve prihodka, ki jo kažejo te statistike, je taka predvsem zaradi načina, kako služimo denar v življenju. Plača in produktivnost sta nizka, ko delavec stopi na trg delovne sile, s starostjo in delovnimi izkušnjami se viša, pozneje pa niža zaradi s starostjo povezane nezmožnosti za delo in upokojitve.

Na časovni vzorec posameznikovih prihodkov vplivajo tudi kratkoročni vplivi na njegovo zmožnost za delo: bolezen, osebne odločitve glede otrok, nadaljevanje izobraževanja, spremembe v življenjskem slogu. V gospodarstvih zahodnega sveta je vpliv teh dogodkov na prihodek omejen zaradi dostopa do prejemkov socialne varnosti in zasebnih zavarovanj.

Visoki prejemki so značilni za kratka obdobja in so posledica enkratnih dogodkov, kot so kapitalski dobiček, dodatki za uspešnost, celo zadetki na loteriji. Poklicni športniki, igralci v uspešnih filmih, avtorji knjižnih uspešnic in tudi direktorji imajo visoke prejemke skozi kratka časovna obdobja. Podatki kanadskega statističnega urada kažejo, da v zadnjih letih odstotek prebivalstva z najvišjimi prejemki pet let prej ni imel takih zaslužkov. Podatki revije Forbes o milijarderjih kažejo, da je bilo le deset odstotkov tistih na seznamu iz leta 1982 še vedno na seznamu leta 2012 – tudi po uskladitvi z inflacijo v treh desetletjih.

Večina neverjetne nedavne rasti pri prihodkih največjih zaslužkarjev – zloglasnem enem odstotku prebivalstva – je nastala zaradi rasti trga za njihove storitve. Do tega je prišlo zaradi predstavitve novih elektronskih medijev, globalizacije, rasti prihodkov občinstva: poklicni športniki, kreativni umetniki in predstavniki zabavne industrije zdaj dosežejo milijone ljudi, ne več stotine ali tisoče kot nekoč – tiste pač, ki so lahko zasedli arene ali kinodvorane.

Globalizacija trgovine je povečala velikost podjetij in povečala vrednost direktorjevega prispevka za končni poslovni rezultat oziroma dobiček podjetja. Podjetje, ki na domačem trgu doseže prodajo sto  milijonov dolarjev, lahko vodilnemu direktorju, ki naj bi zvečal prodajo za odstotek, ponudi manjšo plačo, kot mu lahko plača potem, ko se zaradi globalizacije poveča prodaja podjetja na deset milijard dolarjev. Zaslužki Billa Gatesa in Steva Jobsa ter njunih vodilnih direktorjev bi bili precej nižji, če bi njihove inovacije prodajali le v ZDA in ne po vsem svetu.

Piketty je uporabil napačne podatke, ko je prišel do zaključka, da bogati postajajo vedno bogatejši in revni vedno revnejši. Dinamična statistika prihodkov kaže, da vsi postajajo bogatejši, revni še bolj kot bogati. Prav tako napačno pripiše večino rasti v neenakomerni razporeditvi bogastva vedno večjim prihrankom bogatih. V resnici je ta rast neenakosti posledica nedavnih tehnoloških revolucij in globalizacije poslovanja, ki koristi supermenedžerjem in podjetnikom inovatorjem, kakršna sta Gates in Jobs.

Argumenti, ki jih Piketty navede za visoke davke za bogatejše, da bi preprečili »potencialno zastrašujoče« dogodke, so zelo šibki za zahodni svet, kjer večina ljudi upravičeno pričakuje rastoče prejemke in premoženje skozi življenje in kjer socialno zavarovanje ščiti prihodke začasno in stalno potrebnih pomoči.

AtlasOne.org, novi projekt neprofitne organizacije Atlas Network za širjenje svobode.