V Bratislavi so se na posvetu o prihodnosti EU zbrali predstavniki 28 članic, in to z velikim smislom za parodijo: pri spomeniku Vrata svobode, v spomin na žrtve totalitarnih režimov. In to ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, seveda z obveznim teatralnim polaganjem vencev. Aleluja! Na sestanku so razpravljali, kako nadaljevati totalitarno in avtoritarno nemško politiko EU in kako nagraditi največjega živečega demokrata gospoda Erdogana. No, če se bodo tako uspešno in učinkovito pogovarjali, kot se že leta o migracijah, po letu 2020 EU ne bo več! Migracije in posledični kaos in kriminal hitro krepijo evroskeptične sile od Francije do Nizozemske. Zaradi brexita in delovanja Junckerja in Merklove evropski kapital množično beži iz Evrope na newyorško borzo in drugam.
Kaj se pravzaprav dogaja v Nemčiji? Nemška vlada je sklenila, da bo zaposlila novih 15.000 policistov in 10.000 vojakov. Prav tako načrtujejo splošno vojaško obveznost. Civilna zaščita ima novo strategijo, ki poziva državljane, da imajo doma večje zaloge hrane in vode. Neumno je pričakovati, da to 83-milijonska Nemčija počne zaradi nekaj teroristov, ki jih politika in mediji tako ali tako prikazujejo za umobolne volkove samotarje. Kaže, da ima umobolne le islam, in to v zelo kreativni obliki. Želi nemška vlada gospodarstvo reševati s proizvodnjo orožja in militarizacijo? Ali pa se Nemčija pripravlja na velike nemire množic, ki bodo z grozečo gospodarsko krizo izgubile delo? In bi lahko svojo jezo usmerile na migrantska taborišča, pa na skoraj štirimilijonsko turško skupnost, ki se, kot kaže, nikoli ne bo integrirala. Videti je zelo proerdoganska, torej islamizirana, nacionalistična, velikoturška. Turška skupnost v Nemčiji je močno družinsko poenotena, zaprta vase in je država v državi, s svojimi ali satelitskimi mediji, s svojo notranjo ekonomijo trgovin in servisnih dejavnosti, ki povečini zaposluje le svoje ljudi. Na nedavnih demonstracijah v podporo Erdoganu v Kölnu, ki je celo veliko manj turški od Berlina, je bila turška skupnost sposobna zbrati 40.000 somišljenikov, povečini Turkov. Torej dvakrat več, kot je na demonstracijah proti migracijam lahko zbrala Nemcev Pegida in vsa tako imenovana ekstremna desnica v vzhodnonemškem Dresdnu. Kako so se obveščali: po 2800 mošejah, prek svojih medijev, svojih civilnih in političnih organizacij, po socialnih medijih in prenosnih telefonih? Se Nemčija ob naraščanju agresivnosti turške države proti Kurdom boji tudi za turško-kurdski obračun večjih razsežnosti v sami Nemčiji?
Tako kot je nezdrava klima v globalnem gospodarstvu, v EU in Turčiji, je vse bolj tudi v Nemčiji. Gospodarska kriza, ekstremna desnica, militarizacija je klasičen scenarij za mnoge vojne in razpade imperijev. Clausewitz je dejal: »Vojna je nadaljevanje državne politike z drugimi sredstvi!« Dodal bi: »Z istimi bedaki!« Čas je, da si ponovno preberemo Švejka in Butalce, seveda pa je komedija večja na teletekstu TV Slovenija in v dogajanju po svetu, če znate brati vsa ta propagandna sporočila Pentagona, iz Bruslja, Berlina, Pariza, Moskve, ki jih svetovni in slovenski mediji nekritično objavljajo, ne da bi v njih razkrivali ideologije, demagogije, propagando, laži. Tudi portparola notranjega ministrstva Šefic in zunanjega Šter delujeta kot dva Švejka, vsaj po izjavah sodeč in milih pogledih iz nežno-toplih oči, delno po navodilih svojih šefov. To, ali je ograja tehnična ovira ali teniška ali ribiška mreža, smo že obdelali. Da pa Slovenija na državne stroške vrača truplo umrlega džihadista ali islamista, ali plačanca, ali vojaškega avanturista, ki je v sirski moriji zagotovo moral pobijati tudi civiliste, je sploh par excellence. Vlada tako iz možnega morilca dela junaka, kar je videti tudi že po socialnih medijih na straneh anarholevice.
Ne bi se čudil, če bomo v bodoče za slovenske borce ISIS doživeli državni pogreb z najvišjimi vojaškimi častmi in častno četo, ki jo tako lahko že vsak uporablja za svoje zasebne potrebe in ideologije. Nekako tako, kot je tedanji srbski predsednik Milošević ob koncu SFRJ uporabljal JLA! Nenazadje je glavni zaveznik Nata, EU in Slovenije Erdoganova Turčija še pred kratkim sodelovala z ISIS. Umrli Slovenec je bil bojda pripadnik kurdske uporniške skupine YPG. Pentagon je nedavna sporočil, da so ameriška vojaška letala pregnala sirska letala, ki so v notranjem sporu bombardirala YPG. Zdaj v svoji ofenzivi na sirsko ozemlje YPG bombardirajo turška letala, ki so torej Natova letala. Ali Bruselj in Ljubljana sploh vesta, na čigavi strani smo? Nekako tako je Švejk razlagal prvo svetovno vojno, ko ga je njegova gospodinja gospa Müllerjeva na invalidskem vozičku peljala skozi Prago, da se javi kot prostovoljec, pri tem pa je mahal z opornicami in zbrani množici kričal: »Na Belgrad, na Belgrad!«
Na čigavi strani je torej Slovenija? Se tudi Slovenija pripravlja na vojno? Predsednik države vabi na obiske samo še diktatorje. Je celo osebni prijatelj demokratičnega predsednika Erdogana. Imeti potni list Slovenije in biti pisatelj postaja nekoliko strašljivo, če pomislite, da EU in Slovenija ne odstopata od tesnega zavezništva s Turčijo in obljub o ukinitvi vizumov človeku, ki je zapovedal požig knjig in odstranil 80.000 ljudi, kar je učinkoviteje od velikega Stalina. No, tako gospod Pahor kot gospod Janša sta dolga leta kot perspektivni podmladek pripadala stranki, ki se je navduševala nad stričkom Stalinom ali podobnimi metodami. Zdaj Erdogan iz zapora izpušča 40.000 drobnih kriminalcev in nasilnikov, ker potrebuje prostor za ideološke nasprotnike in intelektualce. Le kam bodo poslali Turki kriminalce, če ne bodisi v sirsko vojno in džihad ali naravnost v EU, kot že desetletja počnejo arabske države!? Bodo do konca mandata gospoda Pahorja v Sloveniji zažigali tudi moje knjige, četudi so le za otroke? Bolnik v Bosporju snema vestern v slovenski bolnišnici!