V skladu z definicijo naravnega prava, kot jo je opredelil naš Milan Brglez, predsednik slovenske skupščine, bom samo zaradi boljšega razumevanja in samo enkrat uporabil besedo »sfukati« našega predsednika vrhovnega sodišča Masleše. Torej: prejšnji teden nismo »sfukali« samo mandata Janeza Janše, ampak tudi osamosvojitev, demokracijo in ustavo. Besede velikega maga komunizma in socializma Milana Kučana o diskreditaciji in likvidiciji so se uresničile, le tisti del o fizičnih ne. A kdo ve, kaj vse bo še prinesel čas.

Kdo bi si mislil, da lahko s takšno lahkoto vržemo ustavo med smeti, jasno pa je, da nam je to povrnilo absolutno oblast, ki jo lahko primerjamo samo z vidovdansko ustavo kralja SHS Aleksandra I. Karađorđevića. Samo roke smo morali dvigniti. Tisti, ki so upali, da je Združena levica Trčka, Hanžka, Tomićke in Meseca samo avantura in osamljen primerek komunističnega ekscesa čudakov, so se zmotili. Obračun z ustavnostjo in zakonitostjo po meri demokratičnega socializma ima absolutno večino v Skupščini SR Slovenije. Tisti, ki dvomijo v to, da se ustave ne sme napadati, bi morali prisluhniti besedam bivše sodnice iz Maribora Jasne Murgel iz kvote SMC, ki je histerično (beri poudarjeno) glasno povedala, da ljudstvo nima prav, če tako odločijo poslanci. Res bi rad videl kakšno njeno sodbo, čeprav v naprej upam, da so bile vse njene sodbe v skladu z revolucionarnim naravnim pravom po definiciji Brgleza.

Ta je nasploh človek, ki v gledalcu pusti močan vtis. Če že ne bi imeli svojega Stalina Gregorja Golobiča, bi si lahko izmislili Brgleza. To je človek, ki je rešil magisterij sestre v težavah Alenke Bratušek, njegov prodorni pogled izza sivih dlak obraza pa  ne dopušča nobenega dvoma, da je bil poklican za zgodovinsko nalogo – opravičiti z naravnim pravom povojne poboje in končno povedati, da je osamosvojitev bila korak nazaj, zato je on prevzel vlogo enega od tistih, ki bodo obračunali z njo in osamosvojitelji. Nič ne kaže, da mu s sotrudniki ne bo uspelo. Da se preveč ne zapletem – Brglez je odličen kader.

V slovenski skupščini sedi še nekaj odličnikov. Večina molči, ker je molk zlato, in to posebej velja za Cerarjeve kadre. Prav je, da se naredi red in da brez vrhovnega dovoljenja moralnega, etičnega in pokončnega Mira Cerarja ne more nihče blebetati tja v en dan. Cerarjevi poslanci v glavnem niso kvalificirani, ker za to pred volitvami ni bilo časa in smo pobrali, kar je reklo »ja«. A navsezadnje je najbolj pomembno, da vedo, kako morajo glasovati. Intelektualno socialistično, tudi modno in govorno vsekakor izstopa Simona Kustec Lipicer, ki se jo je prav zaradi teh posebnosti prijelo ime Vida Tomšič demokratičnega socializma 21. stoletja. Njeni nastopi so nekakšna visoka pesem retorike, polni primerjav, sugestij, citatov, samocitiranja, a vse to lahko razume le nekdo, ki ima primerno izobrazbo. Najbolje jo razumejo tisti, ki so delali akademijo v Kumrovcu, saj vedo, kam pes taco moli.

Ne gre spregledati dr. Mitje Horvata, profesorja na pravni fakulteti, šefa komisije za volitve in diskreditacije, ki ga desničarji in klerikalci zmerjajo in ponižujejo in mu v obraz mečejo celo to, da je na pravosodnem izpitu kar dvakrat pogrnil. V resnici je to njegova akademska prednost, saj se je končno prava naučil na pamet in zdaj lahko v skupščini nastopa tudi na pamet. Pri njem sem opazil poseben tik – besede ustava in ustavnost ne zmore, kar je v teh časih velika prednost. Kam pa pridemo, kot pravita Hanžek in Trček, če bi v parlamentu spoštovali ustavo. Naši so tam zato, da odločajo politično, ustava pa je napaka v našem sistemu. O prof. dr. Francu Trčku ne bi kaj več, ker pri njegovih nastopih človek nikoli ne ve, ali gre za probleme z mehurjem, prostato ali pa človek resno misli. Bistveno je, da je podaljšana glava naše koalicije. Lepo ga pozdravljam.

Zelo všeč mi je bil tudi nastop gimnazijskega maturanta Mihe Kordiša iz Hanžkove kvote, ki je poslancem in poslankam povedal to, kar sem že dolgo čakal: da bo prišel čas, ko pri nas ne bodo sodila redna sodišča, ampak ljudska sodišča, ulica, kar se je enkrat že primerilo pri Janši, a zdaj bo odločneje in huje. Ljudska sodišča bodo bruhala ogenj. Torej bando na grmade. Še dobro, da ga nihče ni prekinil, ali, bognedaj, vrgel iz skupščine SR Slovenije, kajti prav je, da narod ve, kaj ga čaka, ko bo ta proletarski um prevzel oblast. Menim, da bo premalo granitnih kock in da bo zmanjkalo kandelabrov. Kajti čas, ki smo mu žive priče, je čas revolucije in pocestnih obračunov lumpenproletarcev z vsem in vsakomur, ki jim pride na pot. To lepo pozdravljam. O ZL samo še to: Luka Mesec je v dveh mesecih pridobil pri neto teži oz. vagi, kot bi rekli v njegovih domačih krajih. Proletarska revolucija daje prve rezultate.

Da gremo v času nazaj, da bi že nekam šli, pa priča tudi spomenik ob Poti spominov blizu centra Stožic, ki ga je dobil naš Peter Božič. Ponosen sem, da sem tega novinarja, informatorja Udbe osebno poznal. Ko še nisem bil čisto pri sebi, sem se udeleževal raznih protidržavnih omizij na FF, kakšnih trikrat nas je razgonil Peter Božič. Takrat je še pil. Zelo. Bil je en sam, ki je razgonil množico, danes potrebujemo elite granitnih, pa še plačati jih je treba. Moderni časi pač.