To je nujno, kajti ko si na oblasti, se ti lahko primeri, da pride Miro Dobri v kakšno skušnjavo, potem mu to prepreči Miro Korektor. V Miru Dobrem se vsak dan borita angelček in hudiček, pri čemer pomaga česen. Miro Dobri je namreč spoznal, da se z etiko ne da vsega reševati, in je malo popustil, to je s političnega vidika zelo pametno. Etika je v politiki tako in tako vedno za drugega. Pri tem mu je Miro Korektor bil v veliko pomoč. Česen ne pomaga.

Zato Miro Dobri zdaj nastopa bolj samozavestno in na provokacije novinarjev odgovarja ostro, strogo in odločno. Sedežu stranke se na deset metrov lahko približaš samo, če si muha, pa še potem tvegaš. To je dobra taktika, ker ni vse, kar se v vodstvu stranke dogaja, za javnost. Navsezadnje gre za zmagovito stranko, to pomeni, da so njena notranja dogajanja na ravni državne skrivnosti, ki jih je treba – ko bi rekel Tito – varovati kot punčico svojega očesa. Treba je na primer vedeti, kdo so notranji šibki členi, ki bi lahko kaj izblebetali, zato se jih pozabi povabiti na sejo ožjega vodstva strank.

To se je zgodilo prvemu nosilcu torbe ministrskega predsednika Gregorju Jagodiču, ki ne razume, da ne bo direktor vladnega urada za informiranje. Je politično romantičen, natančneje naiven, kar dokazuje tudi njegovo diplomsko delo pri tovarišu Lukšiču z naslovom Politika in glasba kot indikator demokratičnosti, v katerem je skušal dokazati, da Slovenska filharmonija svoj repertoar prilagaja aktualnim političnim okoliščinam. Glede na znane razmere bi po mojem v glavnem na repertoarju 2014/2015 moral biti Wagner, pa ga ni; od naših pa Vinko Globokar in Lojze Lebič, pa ju tudi ni prepogosto. Filharmonija se namreč ravna tudi po številu obiskovalcev, to je sicer nemarna kapitalistična manira direktorja Damjana Damjanoviča; a je le težko orkestru, ki izvaja enega od omenjenih umetnikov pred prazno dvorano, to kaže na gmajn okus povprečnega Slovenca. Je pa na repertoarju naše filharmonije kar veliko baročne glasbe, kar bi lahko ustrezalo definiciji človeških značilnosti Mira Dobrega.

Dobro bi mu pristajala tudi slovenska narodna glasba v stilu polke, saj si ga prijazno predstavljam v slovenski narodni noši. Sicer pa Miro Dobri še ni povedal svojega o repertoarju Opere in baleta, Slovenske filharmonije, Drame, Cankarjevega doma, Lutkovnega gledališča Ljubljana pa še prav posebej. Tam je treba marionete prepovedati, da ne bi kaj namigovale. In vse zamenjati, kot je upravičeno storil s petnajstimi varnostniki generalne policijske uprave. Predlagam, da v mandatu ustanovi lastno varnostno službo, elitno udarno enoto v primeru poskusa sesutja oblasti, svojo lastno policijo, vojsko, tožilstvo in sodstvo pa tako in tako dobro obvladuje – ne glede na raven znanja prava. Prav trmasto načelen je, kadar za Janšo govori, da je storil hudo kaznivo dejanje in so mu zato sodili na t. i. kurjem sodišču.

Miro Dobri bo moral kaj storiti tudi v zvezi s protikorupcijsko komisijo. Najprej zato, ker na dan prihajajo anonimke, kaj se tam dogaja, in drugič, ker te namigujejo na popolno anarhijo. Vsi da so sprti z vsakim in podobno, kar ni nič novega, ker so sprti bili tja že kandidirani. Ne smemo pa dovoliti, da nam ta institucija, ki zna tako prefinjeno uničiti kakšno življenje, propade, ker je politično izjemno uporabna za mehke državne udare. Treba bo le določiti zunanjega varuha interesov in nalog (Goran Klemenčič?), ki naj jih KPK opravlja, ne pa da se zdaj energije izgubljajo v špetirih. Razlogi so v travmatičnem imenovanju celotne komisije s predsednikom Borisom Štefancem na čelu, pa tudi v dejstvu, da je članica troglavega vodstva Alma Sedlar (včasih Maruška) bila v prvo zavrnjena kot najslabša, v drugo pa kot najboljša.

To ni kadrovska korupcija, na kar bi lahko kdo pomislil, ampak odsev naše demokratičnosti – vsakdo ima priložnost, nekateri pa malo bolj. Sedlarjeva je dober kader, odličen – je neobremenjena, ker se s korupcijo nikdar ni ukvarjala, pa tudi pokončna je, razen v enem nesrečnem primeru: zvilo jo je, ko so odstavili bivšega odgovornega urednika Siol.neta, zaradi lastne varnosti je zlezla pod pisalno mizo, ko je šel mimo, da bi tako dokazala, da ga ne pozna. Vasleta ni dobro poznati, čeprav ji je dal službo, ko so jo njeni levičarji pustili na cedilu in je morala sama o sebi pisati članke o tem, kaj ji je Odlazek hudega storil. Časi so težki in darvinistični boj za obstanek vse hujši.

Sicer pa se Miru Dobremu ni treba kaj preveč bati svoje komisije. Ta mu je prijazno sporočila, da že nekaj tednov zamuja s prijavo premoženja, potem je Cerar rekel »aja, pozabu« in je izpolnil ustrezen obrazec. Pri Janši bi to bilo – tudi po Cerarju – hudo kriminalno dejanje, pri Cerarju je šlo za pozabo, ker ima veliko dela, še več težav, skrbi in veliko odgovornost, kako obvladovati stranko, da se čisto ne spridi, in kako vlado, da se tudi ne spridi. Žal Miro Dobri po principu varnostnikov drugih dveh članov koalicije ne more zamenjati, čeprav mu povzročata sive lase. A se bo že česa domislil v kardeljanskem stilu, da so pomembne ideje, ne pa rezultati.

P. S.: Levičarji tipa Mesec, Hanžek in Tomićka so že dva meseca v parlamentu, pa še vedno niso napadli nesramno nizkih cen parlamentarnega jedilnika. Dejmo, požgat!