Vprašanje, čigav trojanski konj je v resnici Virant, Janšev ali Kučanov, že takoj na začetku volilne kampanje na podlagi vseh dostopnih informacij daje odgovor, da Janšev gotovo ni. Nastanek Virantove instant politične stranke tik pred predčasnimi volitvami je bolj voda na mlin Kučanovega omrežja, pa naj je nekdanji predsednik države za tem ali ne. Vsekakor gre za scenarij B: če ne more zmagati Janković, naj zmaga Virant, samo da ne bo Janša. In nekaj drži kot pribito: Virant pobira glasove tudi Janševi SDS!
Prav zato je zadnji mesec deležen tako silovite promocije. Skoraj ni večera, da na televizijskem ekranu Virant ne bi ponavljal ene in iste naučene floskule pod krilatico »ne levo ne desno«. Vsa medijska mašinerija, ki je pod lastniškim in klientelističnim vplivom samooklicane slovenske levice, mu je na stežaj odprla vrata. Nazadnje so naredili z njim posladkan intervju še pri Mladini, v tem »uradnem listu udbomafije«. Najbrž se vsa ta promocija Viranta ne dogaja za to, da bi koristili Janši, ampak prav nasprotno, da bi mu škodovali, da bi Virantova lista z jemanjem glasov SDS preprečila relativno zmago.
Lahko bi celo dejali, da se je Janezu Janši tik pred predčasnimi volitvami spet zgodila Andrijana Starina Kosem v podobi Gregorja Viranta. Spomnimo se nekdanje državne sekretarke in njenega razvpitega pisma sredi leta 2007. Po sladkih besedah o plemenitih namenih so prišli zelo hitro na plano povsem konkretni interesi pivovarsko-medijskega tajkuna Boška Šrota. Javnost se še dobro spomni, kako se je ta zgodba končala. Že Napoleon je rekel, da ljubi izdajo, ne mara pa izdajalcev.
Gregor Virant v resnici velja za precej preračunljivega politika. Govorjenje o njegovi naivnosti je namenjeno metanju peska v oči. Virant vsekakor ni noben novi obraz, na visokih političnih funkcijah je že več kot deset let in v tem času je »preživel« vse vlade (Bajukovo, Drnovškovo, Ropovo in Janševo), razen zadnje Pahorjeve. Nihče mu najbrž ne more kaj posebno očitati, da v tem času ni bil dober državni sekretar ali minister, pristojen za javno upravo. Toda Slovenija v težkih kriznih razmerah bolj kot birokrata (Viranta) ali šefa gradbišča (Jankovića) na čelu vlade potrebuje politika z avtoriteto, ki bo znal udariti po mizi in potegniti voz iz blata. Po vladavini »Barbike« v obdobju zadnjih treh let, si najbrž zdaj bolj težko privoščimo še »Kena«. Da bi zgolj eno plenilsko omrežje zamenjali z drugim.
Kot je že javno izjavil Peter Jambrek, ki velja za političnega očeta Gregorja Viranta, bi bil ta najbrž zelo dober podpredsednik vlade v novi Janševi vladi, da bi še naprej delal tiste stvari, na katere se strokovno najbolj spozna – za reformiranje javnega sektorja. A Virantu so zelo hitro zrasla krila. Tudi s pomočjo takšnih in drugačnih prišepetovalcev, ki so se na njegovo listo pritepli iz vseh vetrov. Prepričali so ga, da je prav on najbolj primeren politik za mandatarja v kriznih razmerah, da je on tisti, ki lahko Slovenijo spravi iz recesije. Pri tem najbrž niso imeli težkega dela, saj je imel Virant zelo visoko mnenje o samem sebi že prej. Da je sposoben praktično vsega, kar se loti: da je super politik, super birokrat, super profesor, super svetovalec, super kolumnist, skratka pravi »multipraktik«. In za vsako stvar, ki si jo je lotil, je vedno znal postaviti visoko ceno, ki se je skoraj vedno pokazala na njegovem bančnem računu. Virant ni bil nikoli noben Robin Hood, ki bi jemal bogatim in dajal revnim, in to najbrž tudi nikoli ne bo.
Virant prav ta ponedeljek javnosti predstavlja svojo »super« kandidatno listo, večinoma širši javnosti neznane »fante z vseh vetrov«, ki so dobesedno čez noč pristali v njegovi instant politični stranki. Med njimi so prav gotovo tudi taki s povsem iskrenimi nameni, da bi naredili nekaj za Slovenijo, za dobrobit vseh državljanov (tak je denimo ekonomist Janez Šušteršič), veliko pa se jih je pri Virantu znašlo iz lastne preračunljivosti. Da bi lažje uresničili svoje osebne karierne ali zasebne poslovne interese. Predvsem to velja za tiste, ki Virantovi stranki dajejo potrebno infrastrukturo, ne nastopajo pa nujno na kandidatni listi in raje delujejo v ozadju. Denimo radijski mogotec Leo Oblak (Infonet media – Radio 1), Darko Njavro (Janšev »agent« iz Depale vasi), Marko Pogorevc (»agent za zvezo« med Cerkvijo in Kučanovim klanom).
V ekonomiji velja, da nobeno kosilo ni zastonj in tudi nobena od uslug, ki jih vsi ti ljudje danes ponujajo Virantu, ni zastonj. Prej ali slej bo izdan račun v taki ali drugačni obliki.
