Po odstopu Toninove NSI od koalicijskih pogajanj s Šarčevo koalicijo in Janševi zavrnitvi mandatarstva je prejšnji teden našim poslancem začela močno padati cena političnih delnic. Počasi se jih loteva panika, da bodo ob morebitnih predčasnih volitvah izgubili vse – svoj predragoceni poslanski stolček za visoko plačo in zelo malo dela.
Medtem ko so se naši poslanci potili doma, se je na morju sončil stric iz ozadja, Milan Kučan, na počitnikovanje pa se je kot po naključju hkrati odpravil tudi njegov mandatarski kandidat Marjan Šarec. Očitno sta si oba morala vzeti čas za razmislek – prvi se je moral odločiti, katero potezo bo povlekel, drugi pa naštudirati vlogo, ki mu jo bo Kučan določil.
Zazdaj so poslanci na varni strani radarja, saj je Kučan takoj po volitvah razglasil, da nove volitve ne bi ničesar rešile. Kučan že dobro ve, o čem govori. Da Šarec spelje iz slepe ulice, v kateri se je znašla njegova koalicija, zdaj potrebuje Kučanovo intervencijo. Ob umiku Toninove »žlahtne« NSI, ki nastopa kot Kučanov desni adut v rokavu, je prišel čas, da Kučan iz rokava povleče še levi adut, Meščevo Levico. Obe omejeni stranki, tako NSI kot Levica, sta bili namreč edini pred volitvami deležni Kučanove izrecne podpore v intervjuju za Dnevnikov Objektiv. Tako je Levica, ki je doslej delovala kot povsem nemogoč koalicijski partner, zdaj kar nenadoma spet v igri.
O tem, da ima Kučan Levico na verigi, obstajajo številni dokazi. Za zgled si lahko vzamemo letošnji primer Gorenja, ki ga namerava prevzeti kitajsko podjetje Hisense. Ob tej novici je Levica, zlasti Mesec in njihov neuspešni poslanski kandidat Goran Lukič, prva zagnala kraval, češ da je treba prevzem na vsak način preprečiti. Nato je bilo nenadoma vse tiho, tudi v predvolilnem obdobju, ko bi pričakovali, da bo to za Levico glavna tema predvolilnih soočenj. In da se bodo predstavniki Levice inscenirali in demonstrirali pred Gorenjem kot nedavno pred NLB v skladu z znano parolo Tujega nočemo, svojega ne damo!
Podobno je Levica pred volitvami 2014 protestirala proti prodaji Mercatorja, ki ga za svoj dedni fevd šteje Kučanov izbranec Zoran Janković. Nenaden umik Levice iz prevzemnih polemik o Gorenju seveda ni naključje, saj je jasno, da je stopila na spolzka tla ljudi iz Kučanovega omrežja. Predsednik uprave Gorenja je Franjo Bobinac, ki je član nadzornega sveta Fundacije Danila Türka. Da je Türk Kučanov človek, nima smisla zgubljati besed. To nas pripelje takoj do predsednika nadzornega sveta Gorenja, Marka Voljča, neuspešnega mandatarskega kandidata Danila Türka po volitvah 2011.
Zazdaj so poslanci na varni strani radarja, saj je Kučan takoj po volitvah razglasil, da nove volitve ne bi ničesar rešile. Kučan že dobro ve, o čem govori.
Ko gre za Kučanovo omrežje, potem se je pač Levica pripravljena odpovedati celo svoji revoluciji proti tujemu kapitalu! Levica je namreč povsem v skladu z interesi Kučanovega omrežja gonila razvpito peticijo proti privatizaciji in se zavzemala za zamenjavo tujcev na čelu slabe banke. Seveda je Kučanu Meščeva Levica nazorsko najbližje, kar redno ponavlja v intervjujih.
Lani je denimo rekel: »Edina parlamentarna stranka, ki jo prepoznavam kot levo, je Levica.« Kučan in Mesec drug drugega pogosto citirata in podpirata, kot smo videli ob lanskem katalonskem referendumu, ko je Mesec izjavil: »Pri nas je sicer treba pohvaliti bivšega predsednika države Milana Kučana.« S svojimi rednimi intervencijami v korist Levice je Kučan nedvomno prispeval k volilnemu rezultatu te stranke, zato ji bo za to zdaj lahko izdal račun.
Po Kučanu morajo stranke služiti njemu in njegovemu omrežju, ne volivcem, ki so jih izvolili na volitvah. Za Kučana so namreč stranke kot delnice na borzi. Da Kučan stavi na stranke kot na delnice, je sam povedal pred volitvami 2008, ko je volivcem svetoval, naj volijo za Mirana Potrča: »Tisti, ki boste glas oddali za Mirana Potrča (SD), boste glas vložili v dobro naložbo, ki bo dvignila borze in delnice na borzi.«
Takratna Pahorjeva SD je sicer res zmagala na volitvah, vendar so cene delnic po zmagi SD močno zgrmele – tako na borzi kot pri volivcih za stranke Pahorjevega levega trojčka. Po levem trojčku je Kučan vse stavil še na Jankovićevo Pozitivno Slovenijo in še več izgubil. V nasprotju z dosedanjimi volitvami je Kučan letos razpršil svoj portfelj strankarskih naložb in tokrat ni računal na eno močno stranko, temveč na veliko strank hkrati. Kljub temu je njegova naložba na majavih nogah, saj stranke vendarle niso kot delnice.
Po odločitvi Toninove NSI, da se umakne iz Šarčevih koalicijskih pogajanj, so iz Šarčeve LMŠ sporočili, da je zdaj na potezi Janša. Ko je Janša zavrnil mandatarstvo, so Šarčevi povedali, da bodo nadaljevali koalicijske pogovore. Ker gre za vprašanje biti ali ne biti, zdaj ni več na potezi samo Šarec, temveč Kučan.
Da reši svojo naložbo, bo Kučan moral iz levega rokava povleči radikalno Meščevo Levico in jo spraviti na minimalni skupni imenovalec s Šarčevo koalicijo. Ali iz desnega rokava še enkrat izvleči Toninovo »žlahtno« NSI. Ali pa iz levega žepa povleči kakšnega novega kandidata za mandatarja. Nove predčasne volitve niso ruska ruleta zgolj za stranke in njihove poslance, temveč tudi za samega Kučana.