V slabih časih, kot so današnji, ko smo v stiski in nam ne gre dobro, vseeno upamo, da bo v prihodnje bolje. Včasih si celo mislimo, da slabše ne more biti, da bo izboljšanje logično in naravno in da – kot pravimo – po dežju pač posije sonce. Vendar vse kaže, da se motimo. Povod za to bojazen niso samo dolgovi, odškodnine, stečaji, naraščanje brezposelnosti in števila državljanov, ki prejemajo pomoč Rdečega križa ali Karitasa, o čemer nas vsak dan prizadevno, vendar brez prizadetosti obveščajo mediji, ampak najnovejše napovedi vlade, ki so jo mnogi državljani volili v upanju, da bo zaustavila vsesplošno drsenje navzdol. Iz teh napovedi je mogoče sklepati, da nam bo šlo še slabše.

Na prvi pogled se zdi, da so slovenski problemi predvsem gospodarski in da bi bili rešljivi z gospodarskimi ukrepi. Vendar ni tako. Zakaj ni tako? Pri odgovoru na to vprašanje si lahko pomagamo s številnimi primeri iz socialističnih držav, vendar zadošča že primer Kraigherjeve gospodarske reforme iz leta 1965. Takrat je partija po kratkem premisleku – in po nekaj študentovskih vstajah – ugotovila, da bi uspeh reforme ogrozil njeno oblast. V resnici so bili tedanji jugoslovanski in današnji slovenski problemi politični.

Čeprav partije ni več, v slovenski politiki še vedno ni prave konkurence. Za čas po letu 1990 ugotavljamo, da so 85 odstotkov časa vladale stranke t. i. levice, ki so si večinoma pomagale z ideološko sorodnimi kombinacijami. Zato da bi skrito poveljstvo iz ozadja – ali globoka država iz globine – usmerjala in urejala slovenske razmere po svoji všeči, iščeta nove obraze, ustvarjata in ustanavljata nove stranke, kolikor in kadar jih pač potrebujeta. Važno je, da ohranjata parlamentarno, še bolje, ustavno večino. Monopoli, ki jih vzdržujeta z vsemi sredstvi, povzročajo neustrezno izbiranje ljudi za najvažnejše javne in državne položaje (ministri, komisarji, sodniki ...). Za uresničitev ciljev je mogoče tudi fizično – z zaporom ali z izključitvijo iz parlamenta – onemogočiti   opozicijo, da ne govorimo o odstavljanju vojaških poveljnikov in diplomatov.

V zvezi s tem, recimo tudi v zvezi z rezultati lokalnih volitev, je,  na kratko, mogoče reči naslednje:

1.     Stranke, ki se imenujejo po svojih predsednikih (Virant, Bratušek, Cerar ...), niso ravno prave stranke.

2.     Usmerjajo jih vplivne nestrankarske skupine, o katerih celo eden najvišjih slovenskih funkcionarjev ugotavlja, da se organizirajo in sestajajo kot nekakšno poveljstvo/štab. V javnosti se kažejo kot uglajeni državniki, ugledni poslovneži in strokovnjaki, kot osebnosti najvišje socialne občutljivosti, v resnici pa zagrizeno branijo svoje mreže, monopole, »pridobitve socializme« in skrbijo, da bo vse tako, kot je bilo.

3.     V demokracijah so stranke orodje, s katerim družbene skupine tekmujejo za vpliv in oblast. Tako imamo tradicionalno uveljavljene konservativne, liberalne, socialistične, zelene in druge stranke, ki si prizadevajo, da bi bila država urejena v skladu z vrednotami in interesi skupin (skupnosti) slojev, ki jih predstavljajo.

4.     Stranke so tudi ustanove za druženje, izobraževanje, za ustvarjanje skupinske zavesti itn. Stranke so krajevno in problemsko, pa tudi hierarhično razčlenjene. Na Zahodu imajo stranke svoje inštitute, ki pripravljajo politične platforme, in medije, ki profilirajo javno mnenje, razlagajo program, politiko in sprotne pobude posamezne stranke. Poleg tega imajo tudi t. i. primarne volitve. To omogoča napredovanje glede na sposobnosti in dosežke in kvalitetno nastopanje na političnem prizorišču.

5.     Morali bi se vprašati, ali imamo v resnici opraviti z »novimi strankami« in »svežimi obrazi«, pa tudi, kakšno tveganje pomenijo ustanove in ljudje brez izkušenj? Po eni strani so novi ljudje (ne samo obrazi) nujno potrebni, po drugi strani samo spreminjanje imen ne prinaša novosti. Imena se lahko spreminjajo, bistvo pa ne. Pozitivna Slovenija = Zares = LDS = ZSMS ... V tem primeru gre za reorganizacijo in preobrazbo starih struktur.

6.     Bistvo nezaupanja v sedanjo strankarsko ureditev se kaže v volilni abstinenci.

7.     Po eni strani nezaupanje (»ljudje ne marajo strank«) izhaja iz starih časov, ko smo imeli nestrankarsko demokracijo (delegatski sistem).

8.     Po drugi strani so volivci razočarani in obupani: nove stranke ne znajo voditi države, v njih so (namesto talentov, ki bi bili izbrani po načelu meritokracije) prišli v ospredje nesposobni ljudje, karieristi, goljufi, lažnivci, tatovi ...

Po teh ugotovitvah se postavlja vprašanje, kje je rešitev? Najbrž bi bilo treba spremeniti volilni sistem in doseči pariteto na področju medijev in financiranja strank. Politični prostor ni le nestabilen, ampak je tudi prazen. Predvsem je prazen sredinski prostor, tj. prostor strpnosti, spravljivosti, sodelovanja in vključevanja. Pojavljajo se pobude, da bi ga napolnili. Proces se kot po navadi začenja z možganskimi nevihtami, z individualnimi ali skupinskimi nastopi, z okroglimi mizami in konferencami. Morebitna nova sredinska politika bi se morala usmeriti v prihodnost, v Evropo in na Zahod. Na tem prostoru bi se morali zbrati zmagovalci in žrtve II. svetovne vojne, zmagovalci hladne vojne, ekonomisti, izumitelji, bistri in zaupanja vredni, predvsem mlajši ljudje. Predvsem pa bi se morali posloviti od skritega poveljstva. Nasvet lahko uporabi tudi Stranka Mira Cerarja, ki s tem slovesom nemara lahko postane prava stranka?